Rad gledam smučarske skoke. Na televiziji, seveda. Pogosto sicer zakinkam na kavču že po nekaj skakalcih (zadnje čase tudi skakalkah) v prvi seriji, do zadnje deseterice v finalni seriji pa sem ponavadi že osveženo buden. Še posebej rad gledam skoke takrat, ko gre našim zelo dobro, kar pomeni, da jih zadnje čase gledam še posebej rad.
lpskega smučanja že dolgo ne gledam več. Sem iz generacije, ki je tekme svetovnega pokala v slalomu in veleslalomu v začetku osemdesetih prejšnjega stoletja gledala celo med poukom v gimnaziji. Križaj, Kuralt, Strel, Franko. Tudi Stenmark je bil pravzaprav naš, saj je bil Elanovec, kot mi vsi, razen kakega premožniškega otroka, ki je vozil rozinjolke ali knajselce. Malce kasneje Mateja Svet in skrivnost prezgodnjega konca kariere. Pa vražje Slovenke Koren, Horvat, Dovžan, Pretnar, Bokal. Nekje vmes osamosvojitev Slovenije. Artikulirani Jure Košir. Tina Maze. Ilka Štuhec. In še bi lahko naštevali. Gledam pa ne več.
Lepo je biti državljan države, katere športnice in športniki dosegajo vrhunske rezultate, na kratko: katere športnice in športniki odmevno in prepričljivo zmagujejo na mednarodnih tekmovanjih. Lepo je takrat, ko zmagajo. Pa še nekaj časa po tem. Nato raven zadovoljstva hitro pade. Najbrž so tudi zato izumili sezonska pokalna tekmovanja, da so možnosti za zmago pogostejše in rednejše, po predvidenem urniku. Potem so tu še domače in mednarodne lige za ekipne športe, pa svetovna prvenstva in olimpijske igre za ene in druge.
Šport ponuja razmeroma jasna merila za primerjavo, katera ekipa je v danem trenutku in okviru boljša od druge in kdo od posameznikov ali posameznic je najboljši. Tekmovanja potekajo po pravilih, za njihovo spoštovanje skrbijo sodniki in sodnice, za vrednotenje rezultatov v nekaterih disciplinah poskrbijo žirije. Seveda pri vsem skupaj ne gre brez zapletov in dram, a načeloma je tako: kdor da več košev ali golov, zmaga. Kdor skoči dlje in lepše, zmaga. Kdor pride na cilj najhitreje, zmaga. In če zmaga naš ali naša, smo veseli. Niti ne toliko zanj ali zanjo, ampak zase.
To je, če pomislimo, precej hecno. Kaj imam jaz s poleti Domna in Nike Prevc? Ali s ponižanimi balvani Janje Garnbret? Ali z vsemi središčno preluknjanimi tarčami Rajmonda Debevca? Hitri odgovor je – s temi ljudmi nas druži isto državljanstvo, ista narodnost. Dobro, ampak kaj to pomeni konkretneje? Da si z njimi delimo izobraževanje, zdravstvo, upravo in druge družbene sisteme? Da nas opredeljujeta isti jezik in kultura? In smo zato ob vsaki zmagi ponosni tudi na vse to? So zato njihovi uspehi tudi naši uspehi, čeprav pri tem objektivno – razen morda kakega skromnega davkoplačevalskega prispevka – nimamo prav nobenih resničnih zaslug?
Pri športu je temeljna oblika merjenja moči tekmovanje oz. posamezna tekma. Precej drugače kot pri drugih oblikah merjenja moči in vzpostavljanju prevlade med državami, državnimi skupnostmi in narodi. Če tam poči, je temeljna oblika konflikta še vedno vojna s posameznimi bitkami. Sodobni šport se je na nek način razvil kot nadaljevanje vojn s prijaznejšimi sredstvi; bojevanje med ljudmi in skupnostmi se je preobrazilo v medsebojno tekmovanje. Njuno tesno povezanost lahko razberemo tudi iz besedišča, ki se uporablja pri opisovanju in komentiranju športnih dogodkov: šport je poln bojevanja (zadnje čase tudi borbanja), napadov, protinapadov, obramb in še marsičesa, kar vse je iz vojaškega besednega arzenala.
Kje so zaposleni aktivni slovenski vrhunski športniki in športnice? V okviru ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport? Ali – če vsaj posredno učinkovito utrjujejo našo jezikovno in kulturno identiteto – v okviru ministrstva za kulturo? Ne; zaposleni so predvsem v policiji in vojski. Slovenska policija ima center vrhunskih športnikov, v katerem je bilo decembra lani zaposlenih 39 športnikov in športnic, slovenska vojska pa enoto vrhunskih športnikov, ki po spletnih podatkih šteje trenutno 72 oseb. Da ne bo nesporazuma: teh oblik zaposlitve ne problematiziram, samo razmišljam o povezanosti vrhunskega športa z organoma, recimo prijazneje, moči, ki imata nalogo državne obrambe in vzdrževanja reda in miru.
Problematiziram pa nekaj drugega: uporabo športne, še bolj pa vojaške metaforike in logike pri medijskem obravnavanju in institucionalnem usmerjanju izobraževanja, kulture, umetnosti in jezika. Izgubljamo bitko za slovenščino, nas je na zadnjo lansko adventno soboto z velikim naslovom na prvi strani treznil iz prazničnega razpoloženja časnik, ki ima geslo »vedeti več pomeni imeti moč«. Aha, torej smo v jezikovni vojni? Iz članka na tretji strani smo nato lahko posredno razbrali, da smo, in kar je pravzaprav najhuje, da gre za državljansko vojno: nekateri, predvsem strokovnjaki jezikoslovci, se neomajno zavzemajo za slovenščino, dosledno upoštevanje zakonodaje in za mašenje zakonodajnih lukenj, ki dopuščajo škodo jeziku; drugi zaradi brezbrižnosti, malomarnosti, želje po praznem ugajanju in polnem dobičku slovenščino opuščajo, ji tako škodijo in jo ponižujejo, represivni organi pa pri tem mižijo na obe očesi. Vse to me spominja na uporabo znanega načela z rahlo prilagoditvijo: jezikovno razdeli in vladaj.
Morda pa nam letošnje leto v novem nacionalnem programu za jezikovno politiko prinese prelomno reorganizacijo: Službo za slovenski jezik, ki je zdaj v okviru ministrstva za kulturo, naj se prestavi v okvir ministrstva za obrambo in ustrezno okrepi. Nato pa od zmage do zmage!