Malo zaradi radovednosti, malo iz poklicnih nagibov sem šel pogledat, kaj v koalicijski pogodbi prihajajoče vlade piše o slovenščini, digitalizaciji in umetni inteligenci. Digitalizacija je pogosto omenjena, umetna inteligenca bolj sporadično. Najti pa je tudi zanimivo novost: Zakon o slovenskem jeziku.
Konkretno, pogodba pravi, da ima vlada v načrtu »sprejetje Zakona o slovenskem jeziku kot nadomestilo za obstoječi Zakon o javni rabi slovenščine in celovito reševanje problematike rabe slovenskega jezika, zlasti na področju izobraževanja«. Moram reči, da je nov zakon, iz imena katerega bi izpadla javna raba, vendarle presenečenje. Obstoječi je namreč z dvema popravkoma zdržal celih dvaindvajset let in preživel šest levih vlad, če štejemo tudi tisto, ki ga je v zadnjih zdihljajih sprejela, in tudi tri desne. O izobraževanju ta zakon ne govori kaj dosti, razen da na območju Slovenije v javnih programih od predšolske stopnje do univerze to poteka v slovenščini. Kar verjetno pomeni, da se bo z izobraževalnim delom te koalicijske napovedi ukvarjal predvsem novi minister za izobraževanje, znanost in mladino. Izobraževalni fokus je skladen tudi s predvolilnim dogajanjem, saj so se skoraj vse stranke v zvezi s slovenščino ukvarjale le z eno temo: šolo in priseljenci, ki ne znajo slovensko, kot sem pomladi ugotavljal v kolumni »Mi, slovenisti«. Očitno se je potem ta del prebil tudi v koalicijsko pogodbo in bo ostal med prioritetami.
Na kulturnem ministrstvu, pod katerega spada slovenski jezik, verjetno lahko pričakujemo nadaljevanje resolucijskega tobogana. Državni zbor v predprejšnji sestavi je februarja 2022, skoraj na koncu mandata, sprejel Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029. To je potem naslednja vlada bolj ali manj vrgla v smeti. Julija 2024 je bila v času Golobove vlade sprejeta alternativna Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031, lani aprila še pripadajoči Akcijski načrt do leta 2027. Sicer je težko napovedati točno kako, a predpostavljamo lahko, da se bo resolucijski krog metanja v smeti ponovil in bodo pod prihajajočo vlado iz akcijskega načrta realizirane le vsebine, ki so prekrivne v obeh resolucijah, morda Drama, NUK2 in podobno. Ostalo predstavlja potencial za manjšanje proračunske luknje, vsaj v delu, ki je neposredno vezan na proračun, ne na evropska sredstva. Zanimivo bo tudi videti, ali bo v novem zakonu ostala obveza glede resolucije o jezikovni politiki – trenutna se je iztekla konec lanskega leta.
Koalicijska pogodba je polna digitalizacije, kar je načeloma v redu, umetna inteligenca pa je poleg temeljnih izhodišč konkretno omenjena v kontekstu notranjih zadev in javne uprave, zdravstva in obrambe. Zanimivo je, da se je v pogodbo, ki sicer ni prav obsežna ali konkretna, prebila tudi omemba varovanja avtorskih pravic. Pod rubriko »gospodarstvo, delo in šport« je namreč omenjen »učinkovit in pravičen avtorskopravni sistem, ki bo zagotavljal avtorjem, izvajalcem in producentom pošteno nadomestilo za uporabo svojih del ter enakovredno sodelovanje pri razvoju kulturnega in kreativnega ustvarjanja«. Zakaj se mi zdi to pomembno?
V zadnjih dveh letih in pol sem se kar precej ukvarjal s problemom zbiranja gradiv v slovenskem jeziku, ki bi jih lahko uporabili za izdelavo velikega jezikovnega modela za slovenščino. Tega bi bilo mogoče uporabljati tudi v zaprtih sistemih, kar bi omogočilo, da osebni podatki ne bi potovali v ZDA ali na Kitajsko. Zdaj imamo na voljo model, ki se imenuje Gams (Generativni model za slovenščino). Sicer ne more zares konkurirati največjim, vendar gre za odprt model, ki ga lahko uporabijo vsi, in nas postavlja na konkurenčni zemljevid jezikov, ki tak model imajo. V državah Evropske unije se močno trudijo, da bi svoje podatke spravili v jezikovne modele in usposobili umetno inteligenco, da bo dobro delovala tudi v njihovem jeziku. In pri tem seveda naletimo na paradoks, ki sem ga v teh kolumnah že opisoval: niti ameriška niti kitajska podjetja nikogar niso spraševala, ali lahko uporabijo (evropske) avtorsko zaščitene podatke, ki jih najdejo na spletu ali drugače. Zato ChatGPT, Gemini, Claude ali DeepSeek znajo generirati tudi spodobno slovenščino. Če bomo v Evropi pri gradnji lastne umetne inteligence čakali na »avtorskopravni sistem, ki bo zagotavljal avtorjem, izvajalcem in producentom pošteno nadomestilo«, vmes pa bodo na drugih koncih sveta brez zadržkov uporabljali in kupovali naše podatke, se bo razkorak večal, naša jezikovna suverenost pa se bo manjšala in slejkoprej tudi izginila.
Kandidatka za novo ministrico za kulturo je v vlogi urednice založbe Slovenska matica pred kakim letom sodelovala na okrogli mizi »Umetna inteligenca in avtorska pravica v Sloveniji«, na kateri sem bil tudi sam in skušal pojasniti, pred kakšnimi dilemami stojimo glede slovenščine in umetne inteligence. Glede na povedano na okrogli mizi, posnetek katere si je mimogrede mogoče ogledati na YouTubu (in je tako ali drugače verjetno že vključen v Googlov model Gemini, če sem rahlo ciničen), se bosta bodoči minister za gospodarstvo, delo in šport in bodoča ministrica za kulturo morala domeniti, kaj je pomembneje: model za finančno kompenzacijo lastnikov avtorskih pravic, na katerega bomo verjetno še dolgo čakali, ali podpora slovenskemu jeziku v umetnointeligenčnih sistemih, po možnosti razvitih v Sloveniji in v Evropski uniji.