Lani septembra sem v kolumni Bolezen modrega jezika napovedal, da se bo ob bližanju objave končne verzije Pravopisa 8.0 verjetno razbesnel boj med užaljeno frakcijo s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je bila pred časom odstavljena z vodstvenih funkcij na Inštitutu za slovenski jezik, in mlajšim vodstvom inštituta, ki ga pooseblja predstojnik Kozma Ahačič.
Ta v primeru pravopisnega kulturnega boja večinoma nastopa v paru z nekdanjo predsednico pravopisne komisije Heleno Dobrovoljc. Pred kratkim se je napovedani pravopisni boj tudi začel. Nasprotni strani užaljenih načelujeta predvsem akademika Marko Snoj in Andreja Žele, predsednica Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU (KSJJ).
Za nepoučene kratka obnova dogajanja: komisija KSJJ je pred dnevi na spletni strani SAZU objavila ostro kritiko Pravopisa 8.0, češ da ni primeren za uveljavitev, ker vsebuje »številne nedoslednosti, pomanjkljivosti, strokovno vprašljive rešitve in celo stvarne napake«. Pravopisni komisiji očitajo »hude pomanjkljivosti pri vodenju projekta«, da se »podreja vplivu moči trga in kapitala« in podobno. V resnici se za tradicionalno metodo »najprej diskvalifikacija, nato likvidacija« skriva nekaj, kar pozoren bralec pravzaprav lahko razbere že iz same izjave. Ta namreč omenja, da je pravopisna komisija še pred koncem dela »razglasila, da je njeno delo končano, in osnutek pravopisa predala uredniškem odboru«, a ta naj bi bil po interpretaciji KSJJ imenovan »brez pravne podlage«. To zadnje je treba brati skupaj z odgovorom Inštituta za slovenski jezik, ki je bil objavljen tri dni zatem.
Ta odgovor omenja, da je »Pravopisni komisiji pri SAZU in ZRC SAZU decembra 2025 potekel mandat« in da se obe frakciji nista mogli sporazumeti glede sestave in nadaljevanja dela. SAZU naj bi želela spremeniti sestavo komisije in tik pred izidom pravopisa člane »zamenjati z jezikoslovci po svojem izboru, ne glede na to, ali imajo reference s področja pravopisa in normativistike ali ne«. Skratka, kot sem napovedal lani, je bil načrt užaljene frakcije sovražni prevzem skoraj dokončanega pravopisa, ki bi potem najbrž doživel par lepotnih popravkov in bi bil pospravljen nazaj pod nadzor SAZU. Inštitut pa je očitno pravočasno izvedel obrambni manever, ustanovil nova organa v celoti pod svojim nadzorom (uredniški odbor in uredniški svet) ter pustil, da se je mandat prejšnji pravopisni komisiji iztekel. S tem je pravopis spravil pod svojo streho, čeprav ta dejansko še ni dokončan.
Normalno, užaljenca s SAZU, ki ju za razliko od prejšnje pravopisne komisije ni niti v svetu niti v odboru, poraza nista zlahka sprejela in sta šla v napad z obtožbo o nekompetentnosti in nestrokovnosti, pri čemer pa v rokah v resnici nimata najboljših kart. Konica napada je KSJJ, v kateri so poleg omenjenih dveh nabrani akademiki, katerih povprečna (!) starost je po hitrem preračunu osemdeset let. Precej očitno v komisiji niso za vsebino, temveč bolj za težo in okras. Človeka sicer malce žalosti, da sta denimo med njimi tudi oče slovenske umetne inteligence Ivan Bratko in pesnik Milan Jesih. Poleg omenjenih poraženca okrog sebe zbirata nekakšno nenačelno koalicijo, v katero verjetno spada Zveza slovenskih slavističnih društev in Strokovna komisija za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo, saj je predsednica kar obeh tudi članica KSJJ, in še kdo. Na drugi strani inštitutu z javnimi izjavami izražata podporo lektorsko društvo in vladna komisija za standardizacijo zemljepisnih imen. Rekel bi, da se tehtnica po naravi stvari nagiba na stran aktivnejše in mlajše pravopisne stranke, saj gre pri SAZU očitno le za nadzor in prestiž, ne pa za konkretno pravopisno delo. Da bo jasno, že od nekdaj je moje mnenje, da se je treba SAZU pri pravopisnih rabotah v celoti znebiti.
Z ukinitvijo »Pravopisne komisije pri SAZU (in ZRC SAZU)« se je tako na zanimiv način končala pot organa, pri rojstvu katerega sem posredno sodeloval pred približno štirinajstimi leti. Namreč, decembra 2012 sem objavil blog z naslovom »Slovenski pravopis: ali je pilot v letalu?«, ki je kar solidno razburkal SAZU-jevske vode. Blog sem takrat zaključil z besedami: »Če končamo z metaforo iz naslova: ali je slovenski pravopisni pilot v letalu? Ne. Ali si takega pilota želimo? Da, a primerljivega s piloti pri drugih jezikih. Ali lahko to razumemo kot pobudo za pripravo novega pravopisa? Da, vendar takega, ki nastane v jasno definiranem in sistematičnem procesu, ki upošteva sodobne jezikovne trende.« Aprila 2013 je bila potem imenovana nova Pravopisna komisija, ki je decembra 2025 sklenila svojo vijugavo pot. Kot razumem stvari, je bila SAZU kot ustanova v vsem tem času bolj ovira, da bi pravopis nastajal na tak način, kot sem ga opisal v blogu. Zdaj ko se je pravopisna druščina končno znebila SAZU, se bo to lahko izkazalo.
Naj končam z novo napovedjo: užaljenca s SAZU bosta povratek odpisanih skušala doseči preko politike – bodisi državnega zbora, državnega sveta ali novega desnega ministrstva za kulturo (če bo še obstajalo), najbrž v trenutku, ko naj bi bila končna verzija pravopisa »uradno sprejeta«. Inštitutsko pravopisno delovno ljudstvo se bo branilo tako, da bo pravopis ostal permanentno »v delu«, vmes pa se bo pišoče ljudstvo tako ali drugače prilagodilo novim pravilom. Ta bodo najbrž vključena tudi v nastajajočo slovensko umetno inteligenco. No, čez kakšno leto bom preveril tole napoved in – me prav zanima. Do sedaj mi je napovedovanje šlo dokaj dobro.