Jezik je resna reč. Prav z resnimi rečmi pa se je najlepše igrati. Jezik sam je pravzaprav zelo kompleksna družabna igra z zapletenimi pravili, po katerih bolj ali manj uspešno igramo vsak dan, čeprav nam velike večine pravil nikoli nihče ni izrecno povedal, kaj šele predstavil. Vsaj jaz imam podobno izkušnjo tudi z manj zapletenimi igrami: težko se jih prvič lotim samo po priloženih navodilih oziroma pravilih (tudi če imam srečo, da so zapisana v jasni slovenščini).
z otroštva se spominjam skrivnostnega usnjenega lončka s petimi kockami in spremnega lista z navodili v ličnem rokopisu, darilo sorodnikov iz daljne Argentine. Darilo se mi je zdelo obetavnejše od siceršnjih pošiljk iz istega vira (različni neuporabni okrasni predmeti), večkrat sem se lotil branja rokopisa, a niti nisem razumel, kaj naj bi počel s tistimi petimi kockami in z lončkom. Doma smo kocko uporabljali bolj ali manj samo pri človeku ne jezi se, nekoliko kasneje dve pri monopoliju in to je bilo to. Lonček s kockami je ostajal neuporabljen v predalu z igrami – do gimnazije, ko ga je po naključju videla sošolka in ga pohvalila, kako lep komplet za jamb imamo. Jamb? Ja, jamb. V nekaj minutah mi je nato pokazala, kako zadeva poteka, kako se nariše razpredelnica, kako se meče in sešteva točke – in odtlej sem za igranje jamba porabil že kar precej življenja.
Jezik – v tesnem sodelovanju s človekovim spoznavnim aparatom – omogoča skoraj neskončne možnosti iger in igrivosti. Od preprostega naštevanja besed, ki se začenjajo na isto črko (kar se med igro prav kmalu izkaže za ne tako zelo preprosto nalogo, saj besed ponavadi iz svojih možganskih zalog ne jemljemo na tak način), s čimer smo si nekoč krajšali čas med daljšimi vožnjami in visenjem v čakalnicah, do anagramov, logogrifov, palindromov, piramid, številčnic in najrazličnejših vrst križank, ki jih ugankarice in ugankarji strastno rešujejo v še zdaj številnih ugankarskih publikacijah. Vsa ta pestrost obstaja že samo na ravni kombiniranja in ujemanja črk oziroma glasov v besedah, igrivost jezika pa seže še mnogo dlje (ali višje ali globlje), vse tja do pesniškega jezika. Ob jezikovnih igrah je vredno omeniti še eno izrazito nejezikovno, ki pa zrcalno odseva moč jezika: pantomimo. V nasprotju z ljudsko modrostjo, da slika pove več kot tisoč besed, prinaša pantomima otipljivo spoznanje, da je marsikdaj za uganitev enega z besedo izraženega pojma potrebnih tisoč kretenj. Poskusite recimo s kretnjami pokazati zveze »najobičajnejši občutek«, »prenekatero doživetje« ali »zavržna izdaja«. Kaj pa če dobite besedo, ki je enkratna izmišljenka? V tem primeru lahko najbrž nalogo odločno zavrnete. Razen če se izkaže, da beseda sploh ni izmišljenka, le da je vi do danega trenutka še niste poznali … V takih primerih se sproži novo vprašanje: kaj je veljaven dokaz, da neka beseda obstaja? Odgovor ni niti približno neproblematičen.
Za vsako igro so neka pravila in če želimo igrati, se jih moramo držati. Pogosto se v ožjih krogih, recimo družinskem ali prijateljskem, za isto igro razvijejo posebne različice pravil, ne da bi se tega sploh zavedali. Ko se v novem igralnem krogu znajdejo ljudje iz različnih prvotnih krogov, je zato dobro že pred samo igro ugotoviti morebitne razlike in se dogovoriti, katera oblika pravil bo veljala. Sicer lahko pride do dramatičnih sporov epskih razsežnosti, kot mi pravijo lastne tarokerske izkušnje.
Kot sin enega od najplodnejših in najbolj inovativnih slovenskih ugankarjev (pa prevajalca, urednika, pevca in še kaj) sem lahko že zgodaj od blizu spremljal vzpostavljanje ravnovesja med ustvarjalnostjo in pravili. Oče je namreč soustvarjal stroga slovenska ugankarska pravila in se jih še zdaj neomajno drži, znotraj te omejitve pa je iskal ustvarjalno svobodo. Ko se mi je otroku zdelo, da moram tudi jaz postati ugankar, mi recimo ni bilo jasno, zakaj v slovenskih križankah ne bi smelo biti glagolov, pridevnikov in prislovov, kaj šele predlogov in veznikov – saj bi sestavljanje križank vendarle zelo olajšalo, če bi lahko uporabili tudi to jezikovno bogastvo?
Vrnimo se k zgornjemu vprašanju: kaj je dokaz, da neka beseda obstaja? Seveda je odgovor odvisen od tega, kakšno igro se sploh gremo in katere besede sploh veljajo. Danes imamo za slovenščino bistveno bolj pestre možnosti pri iskanju odgovorov kot nekdaj. Včasih smo bili prepuščeni svojemu (nezanesljivemu) občutku in redkim knjižnim slovarjem. V zadnjih treh desetletjih pa je prišlo do kvantnega preskoka v količini dostopnih jezikovnih podatkov za slovenščino. Od tistih temeljito obdelanih in predelanih v različnih spletnih slovarjih, priročnikih in seznamih do surovih jezikovnih podatkov iz najrazličnejših korpusov, vse na našem telefončku. Ustanova, ki najbolj sistematično gradi in pripravlja podatkovne vire za slovenščino, Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, že nekaj časa razvija in ponuja tudi različne jezikovne igre na posebni spletni strani s preprostim imenom: CJVT igre. Sam sem že od poskusne različice naprej redni igralec igre Vezalka, ene od petih iger, ki so trenutno na voljo, v kateri moraš iz danih sedmih črk sestaviti čim več besed. Igre preizkusite sami, vredno je. Mene moja vsak dan razveseli in hkrati pogosto razjezi: če ne najdem veliko besed, še posebej pa takrat, ko igra kako mojo besedo, ki se mi zdi popolnoma sprejemljiva, lakonično zavrne: »te besede ni v bazi«. Potolažim se: morda pa še kdaj bo.
Nenazadnje: samo za igro gre.