Ta teden se je bilo težko izogniti ameriško-dansko-grenlandski drami v švicarskem Davosu. Zdi se, da je bil to trenutek za zgodovino, ko naj bi akterjem v Evropi dokončno postalo jasno, da se je treba posloviti od ZDA, kot jih poznamo.
družene države so se sicer že pred časom odklopile od Evrope, vendar je ta dolgo tiščala glavo v pesek in na tej poti prehajala skozi vseh pet faz žalovanja. A ko ameriški predsednik enkrat zahteva, da mu kos Evrope naredimo spet ameriški, se v ozadju jasno izriše senca ultimativnega negativca iz evropske zgodovine. Trump je v svojem govoru sicer poskrbel tudi za zabaven jezikovni ocvirek, ko je v državi, kjer je materni jezik skoraj dveh tretjin prebivalcev (švicarska) nemščina, ostali pa so tako ali drugače večjezični, zbrani publiki povedal, da bi oni brez Američanov zdaj vsi govorili nemško. Kar tudi pove svoje.
Poleg vojske je eno od bolj kočljivih področij odklopa evropska digitalna suverenost. Lani je bilo na predsedniški inavguraciji kar zanimivo gledati širok nabor lastnikov ali direktorjev največjih ameriških tehnoloških gigantov. Tam so se znašli Mark Zuckerberg (Meta), Jeff Bezos (Amazon), Sundar Pichai (Google), tudi Tim Cook (Apple) in Shou Zi Chew (TikTok). Da Elona Muska z zloglasno motorko niti ne omenjamo. Kljub Muskovem kasnejšem razhodu z Belo hišo je povezava med neskončno bogatimi ameriškimi tehnobratci in drugo Trumpovo administracijo očitna.
A tudi ideja evropske digitalne suverenosti ni povsem nova. Na značilen pasivno-agresivni način je EU že precej pred kovidom štartala predvsem z regulativo, od Akta o podatkih, Akta o upravljanju podatkov, Akta o umetni inteligenci, zdaj tudi z zakonodajo o suverenih oblačnih storitvah, digitalnih omrežjih in tako dalje. Vprašanje pa je, kakšno digitalno bazuko ima EU v rokah, če je na drugi strani akter, ki se na pravne akte požvižga in v odnosih priznava zgolj diktat in grobo silo. Konkretno: če pri oblačnih storitvah v Evropi lahko izbirate zgolj med Amazonovim AWS, Microsoftovim Azurom in Googlovim Cloudom, v končni fazi tudi fizična lokacija strežnikov ne zagotavlja kaj dosti, če ameriški predsednik svoje megapodjetnike postavi pred zid in zase zahteva evropske podatke. In če se vam zdi, da morate nujno uporabljati najboljše velike jezikovne modele, bodo prav vsi ameriški. Skepticizem glede resnične neodvisnosti ameriških ponudnikov v EU je verjetno upravičen. Po drugi strani pa verjetno ni dobro na vrat na nos zapasti v histerijo. V tem smislu je bil v Davosu navdihujoč govor kanadskega predsednika vlade Marka Carneyja, ki je stvarno ugotovil, da je stari red sicer mrtev, a da nostalgija ni nikakršna strategija. Treba se je nehati pretvarjati, da stari red še vedno obstaja, pri ustvarjanju novega pa naj se združijo srednji in mali, ki se strinjajo o osnovnih principih in pravilih, ki veljajo za vse. Ne le do naslednjega jutra.
Kolikor od blizu opazujem evropski trud glede zbiranja podatkov, gradnje jezikovnih modelov in vseh ostalih rabot v zvezi z umetno inteligenco, si želim predvsem stvarnega razumevanja realnosti, kot ga je v svojem govoru pokazal kanadski predsednik vlade. In aktivnega delovanja, ne le reguliranja. Na primer. Če je treba zbrati besedila za dober model umetne inteligence, bodisi na ravni Slovenije ali EU ali kjerkoli, jih je pač treba zbrati in se ne v neskončnost spraševati, če se pišoča populacija počuti ogrožena. Za avtorje pa je treba poskrbeti s sorazmernim in pravičnim nadomestilom in ne leta čakati na hipotetično rešitev. Ali če je treba določiti, kdo bo te podatke zbiral in varno hranil, je treba to tudi narediti. Kajti trenutno kaže, da svoje podatke vsak hoče držati zase in jih nato vsevprek prodajati. To je ravno nasprotno dejstvu, da bi bili bistveno močnejši, če bi jih dali na kup, jih ustrezno zavarovali pred zlorabo in omogočili gradnjo čim boljšega odprtega evropskega jezikovnega modela. Ali če ugotovimo, da je treba poskrbeti za evropske podatkovne centre, se je pač treba potruditi z vzpostavljanjem te infrastrukture. Morda vse skupaj ne bo na ravni Amazonovih, Microsoftovih ali Googlovih oblakov, bomo pa vsaj vedeli, kako jih postaviti. Enako velja za slovenske podatke, jezikovni model in celotno umetnointeligenčno infrastrukturo.
Verjetno še bolj pomemben del odklopa pa je nadzor nad uporabo storitev, ki jih poganjajo dopaminski algoritmi, namenjeni podaljševanju skrintajma, svajpanju in klikanju. Predvsem tistih, ki primarno izkoriščajo mlade možgane. Kot vemo, je bila Avstralija prva država, ki je za mlajše od šestnajst let prepovedala uporabo socialnih omrežij, kot so Tiktok, X, Facebook, Instagram, YouTube, Snapchat ali Threads. Če digitalno suverenost vzamemo resno, si lahko zamislimo, da bi aktivno lahko začeli vzpostavljati specifično evropsko blagovno znamko varnih storitev, od socialnih omrežij, sodelovalnih platform, ponudnikov brezplačne elektronske pošte, do strojnih prevajalnikov. Morda bi bile na začetku te storitve bolj okorne in dolgočasne, a hkrati tudi uporabniško prijazne. Take, ki se ne bodo zajedale v mlade možgane in ne bodo namenjene predvsem bogatenju tehnomagnatov. Še ena evropska javna infrastruktura pač, tako kot javno zdravstvo, šolstvo in še kaj. Odklop od Amerike ponuja pravo priložnost za to.