Oboje je. V nedeljo se je začelo koledarsko poletje (in se pridružilo več kot očitnemu meteorološkemu poletju), čez dober teden pa se konča prvo koledarsko polletje, neke vrste letni polčas. Poletni premor, dopust oziroma počitnice so pravzaprav protislovna reč: ljudje pričakujemo, da se bodo v vse hujši vročini za vsaj nekaj tednov ohladile vroče službene, politične, medijske pa celo osebne zadeve. Izkušeni vemo, da je to bolj ali manj utvara – zadeve se ponavadi prav nič ne ohladijo, le prevroče je, da bi se z njimi intenzivno ukvarjali. Jeseni pa je spet treba tako ali drugače po kostanj v žerjavico.
Za šolajočo se in študirajočo mladino je začetek poletja tudi obračunsko obdobje: če ni bilo uspešno, se obdobje podaljša v zgodnjo jesen ali celo v naslednjo sezono, če pa se je vse dobro izteklo, je čas za začasno šolsko pozabo. A ne za čisto zaresno pozabo – če gre vse po sreči, se pomembnejša naučena in usvojena snov med počitnicami posede v dolgoročnejši spomin, balast pa porazgubi.
Kaj jezikovnega in jezikoslovnega je zaznamovalo letošnje prvo polletje? Spor glede tega, kdo naj bi bil najvišja pravopisna in s tem tudi jezikovnonormativna avtoriteta za slovenščino na svetu, in to med institucijama, ki ju večina javnosti dojema kot eno (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti na eni strani in Slovenska akademija znanosti in umetnosti oziroma njena Komisija za slovenski jezik v javnosti na drugi), je v javnosti sicer odmeval manj, kot so nekdaj medijsko odmevali podobni zapleti. Da medijev in javnosti spor za nadzor nad jezikom ne zanima preveč, je zelo povedno, še posebej v časih, ko mediji izrazito hlastajo za konflikti in škandali. Ne morem se znebiti občutka, da je sodobna slovenska normativna jezikoslovna dejavnost (pa tudi precejšnji del šolske slovenščine po vsej vertikali) podobna gradnji in utrjevanju obrambne Maginotove linije na francosko-nemški meji pred drugo svetovno vojno – saj veste, tiste, ki so jo Nemci pri napadu na Francijo pač obšli. Ves mogočni železobetonski sistem ni torej nikomur v ničemer pomagal (razen morda tistim pogodbenikom, ki so linijo gradili).
In kaj se nam obeta v drugem polčasu po poletnem premoru? Tega seveda ne moremo čisto zares vedeti, kako napoved ste tudi že prebrali v prejšnjih jezikolumnah. Nekaj zadev gotovo visi v zraku. Ena od njih je potreba po novi slovnici slovenščine. Oktobra bo stoletnica rojstva najbolj znanega, če že ne kar razvpitega slovenskega jezikoslovca zadnje tretjine 20. stoletja, Jožeta Toporišiča. Toporišič je postal neke vrste blagovna znamka slovenskega jezikoslovja, v očeh javnosti hkrati za vse zaslužen in za vse kriv. Obletnico njegovega rojstva bo slovenistika obhajala na take in drugačne načine – in zanimivo bo videti, koliko prostora in energije bo namenjeno nadaljnji beatifikaciji profesorjevega imena in lika, koliko pa poglobljeni kritični obravnavi njegovega ogromnega opusa, ki ga zdaj lahko opazujemo že s precejšnje distance. Abrahama letos praznuje tudi njegova Slovenska slovnica. Vljudno sicer lahko rečemo, da je petdeset let za knjigo častitljiva starost, a za referenčno slovnico sodobne knjižne slovenščine bi bilo ustrezneje reči, da je njena starost naravnost nespodobna. Toporišičevi slovnici se namreč teoretsko, metodološko, gradivno, pa tudi po samem slogu slovničnega opisovanja in predpisovanja temeljito pozna zob časa.
Slovensko jezikoslovje se je v zadnjega pol stoletja zelo spremenilo, se kadrovsko in institucionalno okrepilo, postalo teoretsko in metodološko bistveno bolj raznoliko, specializirano in tudi mednarodno povezano. Danes razpolagamo z neprimerljivo več dostopnimi podatki o avtentični pisni in govorni slovenščini v vseh oblikah, kot jih je imel na primer Toporišič v 70. letih prejšnjega stoletja, tudi znanstvena jezikoslovna produkcija je obsežnejša kot kdajkoli. Toda kakšne izrazite sinteze raznovrstnih sodobnejših spoznanj o slovenščini zaenkrat ni, vsaj take, dostopne širši strokovni in splošni publiki, ne. Slovnica sodobne slovenščine lahko postane dobra priložnost za medinstitucionalno sodelovanje pri oblikovanju take sinteze, rezultat pa bi lahko pomenil bistveno obogatitev slovenske jezikovne infrastrukture in olajšal marsikatero jezikovno dejavnost, nenazadnje tudi v zvezi z velikimi jezikovnimi modeli. Če pa sodobni slovnični opis slovenščine namesto vključevanja in sinteze za svoj glavni motiv nastanka privzame zagotavljanje vodilnega položaja neke ustanove in uveljavljanje lastnega pogleda na jezik kot edine veljavne jezikovne resnice, potem se slovenski jezikovni skupnosti ne pišejo prav rožnati časi.
V drugi polovici leta se bo vendarle najbrž moralo tudi kaj premakniti v zvezi z novim petletnim nacionalnim programom jezikovne politike, saj je staremu, v marsičem neizpolnjenemu, čas potekel konec lanskega leta. Tudi napoved sprejetja novega zakona o slovenščini iz koalicijske pogodbe je vznemirljiva – še posebej, če misli kdo s trdo roko urejati jezikovno zelo občutljive razmere v Sloveniji, kakšni ustanovi podeliti izključno koncesijo za nadzor nad slovenščino in njeno rabo, zaostrovati pogoje glede znanja slovenščine za priseljence in priseljenke, ne da bi hkrati poskrbel za boljšo in lažjo dosegljivost tega znanja in še bi lahko naštevali.
Pa ne bomo. Pustimo drugo polletje. Naj se začne poletje!