Ko je nova ministrica za kulturo, Ignacija Fridl Jarc, na zaslišanju pred odborom državnega zbora izjavila, da si želi »po zgledu Hrvaške pripraviti poseben zakon o slovenskem jeziku, ki bi nadomestil zelo ozko orientiran zakon o javni rabi slovenščine«, sem našpičil ušesa ter na spletu preveril, kaj bi lahko motiviralo ministrstvo, da si želi prepisovati hrvaški jezikovni zakon.
Novi hrvaški zakon predstavlja zanimivo branje, pa tudi obrobno dogajanje ni od muh. Medtem ko smo v Sloveniji zakon o rabi jezika dobili leta 2004, je bil hrvaški zakon prvič sprejet šele leta 2024. Pobudo za sprejetje je dala Matica hrvatska, ki je podobna ustanova kot Slovenska matica, kjer je v vlogi tajnice in urednice od leta 2018 služila kruh sedanja kulturna ministrica, z vmesnim državnim sekretarjevanjem v letih 2020–2022 pod ministrom Vaskom Simonitijem.
Če začnem z zabavnejšim delom, naj omenim, da je na spletu najti lično fotografijo marmorne plošče širine 180 in višine 90 centimetrov, ki jo je 3. julija 2024 na sedežu Matice hrvatske odkril akademik Mirjan Damaška, zraven pa so bili takratni predsednik Matice Miro Gavran, predsednik vlade Andrej Plenković ter še dva hrvaška ministra. Na plošči z velikimi zlatimi črkami piše: »Matica hrvatska je naredila načrt in predložila Vladi Republike Hrvaške, da se sprejme Zakon o hrvaškem jeziku, ki ga je 26. januarja izglasoval Hrvaški sabor.« Kaj vem, morda bo na pročelju stavbe Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani nekoč stala marmorna plošča s podobno samohvalo. Poleg tega je na spletu najti tudi fotografijo s srečanja predstavnikov obeh Matic 3. junija letos, torej dan pred nastopom trenutne slovenske vlade, na katerem je bila tudi bodoča ministrica. Kot so napisali, je bila ena od tem, kako se zoperstaviti umetni inteligenci in vsemu, kar prinaša. Hm.
In kaj piše v hrvaškem zakonu? Zataknemo se lahko že kar pri osnovni opredelitvi – zakon omenja »hrvaški standardni jezik (ki se tradicionalno imenuje hrvaški knjižni jezik in hrvaški jezik) v vseh svojih funkcijskih stilih, jezik celotne knjižne dediščine v hrvaškem jeziku – v glagolici, hrvaški cirilici (bosančici) in latinici (gajici)«. Obstoječi slovenski zakon preprosto omenja »slovenski jezik«, kar se za zakonski kontekst zdi bolj uporabno. Sam sicer zagovarjam uporabo pojma »standardna slovenščina« namesto »knjižni standard« ali »knjižna slovenščina«, saj je v 21. stoletju z digitalizacijo, svetovnim spletom in umetno inteligenco pojem »knjižnosti« postal anahron in je že zdavnaj presegel rok uporabnosti. A neposredno opredeljevanje standardnosti v jezikovnem zakonu se mi zdi nevarno, hoja po tankem sociolingvističnem ledu in priložnost za dober zaslužek pravnikov in njihovih slovenističnih svetovalcev. Ta tragikomični film smo že gledali vsaj pri opredeljevanju »slovenskosti« imen podjetij in lokalov, o čemer sem že pisal.
Potem gre takole: »V standardni hrvaščini se odvija pisna in ustna komunikacija teles državne oblasti, teles državne uprave, teles enot lokalne in področne (regionalne) samouprave in pravnih oseb, ki imajo javna pooblastila, oziroma vseh javnopravnih teles na Hrvaškem.« Lahko si predstavljamo, da bi vprašanje standardnosti ustne komunikacije postalo kar zanimivo, ko bi izvenosrednjeslovenski župani začeli tolči vsak po svoje in bi se hitro znašli na zatožni klopi. Da ne govorimo o predsednikih državnega zbora. Če k temu dodate še člen o lektorjih in lektoricah, ki pravi, da se zagotavljanje omenjenega člena ureja »z zaposlovanjem lektorjev, druga javnopravna telesa pa navedene posle lahko zagotavljajo z zunanjimi lektorskimi uslugami«, se odpirajo lektorska nebesa, eksponentno pa narašča frustracija uporabnikov javne slovenščine.
A pravi motiv za novi slovenski zakon je prepoznaven predvsem v 17. členu hrvaškega, ki pravi, da se ustanovi »Svet za hrvaški jezik«, ki ga sestavljajo predsednik in štirinajst članov. V tem členu se zakonodajalec izjemno detajlno ukvarja s tem, katere institucije predlagajo člane Sveta, koliko je lahko izvoljenih iz te ali one institucije, in podobno. Skratka, gre za povsem jasen in očiten jezikovnopolitični power play, igro moči, za vprašanje, kdo bo gospodar jezika. In kdo je na vrhu hrvaške prehranjevalne verige? Kdo drug kot Hrvaška akademija znanosti in umetnosti ter Matica hrvatska, ki jima sramežljivo sledijo univerze in razna društva, od filološkega, društva književnih prevajalcev ali društva konferenčnih tolmačev.
Ko sem se aprila v kolumni spraševal, ali se bo boj za novi slovenski pravopis nadaljeval preko politike in da bom čez leto preveril, koliko napoved drži, si nisem mislil, da bo treba čakati samo en mesec. Naivno, priznam. Obstoječi slovenski zakon sicer predvideva obstoj koordinacijskega posvetovalnega medresorskega telesa, »ki obravnava predloge zakonov in izvršilnih predpisov … in namer jezikovne politike ter jezikovnega načrtovanja«, a članov ne določa institucionalno. Če bo šla slovenska zakonodaja po poti hrvaške, bo »Svet za slovenski jezik« povsem drugačne vrste politična žival, ki bo krojila jezikovno usodo slovenskega slehernika, še posebej pa tistih, ki se profesionalno ukvarjamo s slovenščino, od pravopisa do umetne inteligence, ki jo nova ministrica očitno črti. Skromno uteho morda lahko najdemo v tem, da je predsednik »Sveta za hrvaški jezik« postal Marko Tadić, predstojnik katedre za algebrsko in računalniško lingvistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu. Upati je na podoben uvid, da že nekaj časa živimo v 21. stoletju.