Tale maj se prav obotavlja s toploto. Kljub temu se po slovenskih radijskih valovih že kak mesec na veliko predvajajo oglasi, ki želijo zvabiti na to ali ono poletno turistično potovanje po svetu ali počitniško bivanje na bolj ali manj oddaljenih mednarodnih prizoriščih. Med izpostavljenimi oglasnimi aduti je pogosto zagotovilo bodisi slovenskega vodnika bodisi lokalne slovenske zastopnice oziroma predstavnice.
Predstavljam si, da to pomeni nekoga, ki govori slovensko in lahko tako v imenu potujočih ali oddihujočih si Slovencev in Slovenk na terenu ureja vse potrebno in poskrbi za vse zadeve, ne da bi se bilo treba zadovoljnim strankam truditi z naporno komunikacijo v tujih jezikih. Tako smo lahko pravzaprav jezikovno doma po celem svetu. Očitno to šteje – saj ima oglaševalska stroka po navadi zmeraj prav (čeprav se ji kdaj pa kdaj tudi zalomi). Najlažje, najudobneje, najprijetneje je živeti v svojem jeziku, ni kaj. To drži za vse in povsod, čeravno vsi ne živijo prav najlažje, najudobneje in najprijetneje.
A kakor smo mi lahko doma po vsem svetu, vse bolj velja, da je tudi ves svet lahko doma pri nas. Kdo bi si pred pol stoletja mislil, da bo recimo Ljubljana – čeprav smo jo nekateri že takrat imeli najraje na svetu – postala domnevno najlepše mesto na svetu, nedvomno pa ena od najbolj priljubljenih turističnih destinacij na tem koncu planeta? V sedemdesetih in osemdesetih je bila Ljubljana vsaj čez vikende izpraznjeno mesto duhov z eno samo demografsko in barvno izjemo: po mestnih ulicah je bilo polno mladih fantov v olivno zelenih oblačilih, ki so zlasti proti večeru, opogumljeni s kakšnim promilom alkohola preveč, v srbohrvaščini glasno ogovarjali redke mlajše ženske na prizorišču. Jugoslovanska ljudska armada je pasla dolgčas.
Danes je nekaj najprivlačnejših ulic in trgov v središču skoraj neuporabnih za hojo, kaj šele za kolesarjenje po dnevnih opravkih. Po njih v gručah tavajo in postavajo trudni turisti in turistke in jih takorekoč mašijo. Nato posedejo v kavarne, gostilne in restavracije ter jejo pristne turistične jedi po pristnih turističnih cenah, pred odhodom pa še to in ono pristno nakupijo – in prav nič od tega ne počno v slovenščini, zato so se jim ulice pretežno uslužno prilagodile. Danes po mestu na kolesih in mopedih drvijo mladi možje v svetlomodrih vetrovkah in z velikimi kvadrastimi modrimi nahrbtniki, že na pogled pisana svetovna množica različnosti. Kaj dosti javno ne govorijo, komunicirajo v glavnem z aplikacijo in zelo skopo s tistimi, od katerih hrano prevzemajo, in s tistimi, ki jim jo dostavljajo. Po mestu se vse bolj širi ponudba svetovne kulinarike, prilagojene našim okusom in le deloma tudi jezikovnemu udobju, kakršnega smo bili dolgo vajeni, ne da bi se tega sploh dobro zavedali. Pred kakim tednom sem se na poti iz službe utrujen veselil pad thaia iz bližnjega uličnega lokala. Stopim pred pult, da bi naročil, in opazim, da na drugi strani ni običajne dobrodušne Tajke (se mi zdi), ki se s strankami sporazumeva v prikupni svetovni slovenščini, ampak novi dobrodušni Tajec (se mi zdi), za katerega se je zdelo, da mojega naročila v slovenščini ne samo ni razumel, ampak še slišal ne, čeprav sva se gledala iz oči v oči. In je bilo treba preklopiti v angleščino. Ne da bi šlo za prav zahtevno jezikovno opravilo, poleg mednarodnega »pad thai« je šlo takole: »Beef« – »No beef« – »Shrimp?« – »Yes. To go?« – »Yes. How long?« – »Five minutes« – »Cash or card?« – »Card«. Pa »hvala« v slovenščini. Ampak vendarle, preklop na angleščino mi je bil res odveč in mučen. Neudoben. Seveda bi lahko protestno odšel drugam. A to bi bilo še bolj neudobno, pa vsaj v središču mesta glede samoumevnosti slovenščine tudi precej negotovo. V tem istem uličnem lokalu sem bil pred nekaj leti priča prisrčnega kuharičinega zmagoslavja: med čakanjem na naročeno sem slišal, kako je v ozadju lokala po telefonu v svetovni slovenščini rahlo zatikajoče se naročala dobavitelju potrebne sestavine in njihove količine. Ko sta se očitno sporazumela in je odložila telefon, je komunikacijsko zmago v slovenščini proslavila skoraj tako burno kot kak nogometaš, ki na pomembni tekmi zabije gol. Ena sama sreča in zadovoljstvo …
V Slovenskem etnografskem muzeju si do konca avgusta lahko ogledate razstavo Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Muzej vabi na ogled z besedami: »Spoznajte razburljivo zgodbo avstro-ogrskega mornariškega oficirja Ivana Skuška ml., ki se je pred dobrimi sto leti iz vojnega ujetništva z družino vrnil v Ljubljano. Domov je pripeljal bogato zbirko azijskih predmetov z idejo, da bi ustanovil muzej azijskih kultur, česar ni uspel uresničiti«. V razburljivo zgodbo sodi tudi zgodba njegove žene Tsuneko Kondō Kawase, Japonke, ki se je v naših krajih preimenovala v Marijo Skušek. Gospa je bila zelo dejavna pri seznanjanju tukajšnje javnosti s tedaj še precej manj znano japonsko tradicijo, kulturo in zgodovino in predavala po vsej Jugoslaviji. Na razstavi je na ogled tudi knjižica njenih priprav na predavanje, od koder je tudi tale citat: »Danes Vam hóčem povédati pár besedí o japonski žéni. Prosíla bi Vás, da iméjte z menój málo potrpljénja, ker še nísem slovénskega jezíka popólnoma zmóžna, témveč sém se ga naučíla rávno tóliko, kár ga rábim za vsáko dnévno rábo, a ker poznám Váše uvidévnosti, sem se odločíla, da oddržím tó predávanje v slovénščini.«
Kaže, da bomo morali za nadaljnje udobje lastnega jezika svojo uvidevnost še krepko okrepiti.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik