Prejšnji teden smo na nekaterih ustanovah, kjer se tako ali drugače ukvarjamo s slovenščino, prejeli vabilo ministrstva za kulturo, naj se udeležimo posveta za pripravo novega nacionalnega programa za jezikovno politiko. Po Zakonu o javni rabi slovenščine morata državni zbor in vlada vsakih pet let poskrbeti za nacionalni program za jezikovno politiko, v katerem so določeni ukrepi za »stalno znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja in za širjenje jezikovne zmožnosti ter skrb za razvoj in kulturo jezika«. Trenutno veljavni program, ki je bil sprejet leta 2021 za obdobje petih let, se izteka letos in v resnici bi bilo treba kar hitro poskrbeti za sprejem novega.
Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko, kot se imenujejo ti akti, imajo sicer pestro zgodovino. Prva resolucija je bila sprejeta leta 2007 pod Janševo vlado in je veljala do 2011. V turbulentnem obdobju gospodarske krize potem nismo imeli veljavne resolucije do leta 2013, naslednja je bila sprejeta za obdobje 2014-2018. Večinoma je bila sicer spisana pod drugo Janševo vlado in sprejeta le par mesecev po njenem padcu. Po njenem izteku Šarčeva vlada naslednje resolucije ni uspela sproducirati in dobili smo jo šele pod tretjo Janševo vlado leta 2021. Lahko bi torej rekli, da so resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko malo po naključju, malo po logiki stvari produkt slovenskih desnih vlad, njihova določila pa potem izvajajo (ali pa tudi ne) leve vlade. Glede na čas, ki ostaja do naslednjih volitev, je verjetno jasno, da bo spet sledila neznano dolga časovna vrzel in bo naslednjo resolucijo sprejemala prihodnja vlada. Kar bi bil lahko tudi namig, kakšna bo.
Razlog, da sem danes začel z omembo resolucije, je drugje. Slovenska zakonodaja in slovenski pravopis imata že vse od začetka samostojne države malce napet odnos. Najprej smo celo zadnje desetletje prejšnjega stoletja živeli brez posebnega jezikovnega zakona, le z ustavnim določilom o slovenščini kot uradnem jeziku. Po sprejetju Zakona o javni rabi slovenščine leta 2004 pa se zakonodaja obsesivno ukvarja predvsem z različnimi imeni. Če pogledamo, kje je pravopis eksplicitno omenjen, je v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja navedeno, da se »tuja osebna imena, ki so del imena vrtca oziroma šole, pišejo v skladu s slovenskim pravopisom«. Pravilnik o pogojih in načinu določitve uradnega kratkega imena naselja in uradnega kratkega imena ulice pravi, da mora biti ime zapisano »z malimi črkami z ustrezno uporabo velikih začetnic, ločil in presledkov v skladu s pravopisom«. In še: Pravilnik o sporočanju podatkov o podzemnih jamah določa, da se »pri sestavljenih imenih upoštevajo določila slovenskega pravopisa«, z dodatkom, pri jamah verjetno smiselnim, da ime jame ne sme biti vulgarno ali žaljivo. Me prav zanima, kdo na koncu odloča o tem zadnjem kočljivem vprašanju.
Pravi zakonodajno-pravopisni ognjemet pa se zgodi v »Navodilu o ugotavljanju jezikovne ustreznosti firme, pravne osebe zasebnega prava oziroma imena fizične osebe, ki opravlja registrirano dejavnost, pri vpisu v sodni register ali drugo uradno evidenco«, o čemer sem že pisal. Ubogi uslužbenci sodnega registra bi morali imeti vsaj doktorat iz slovenistike, saj preverjajo na primer, če prvine predlaganega imena »izvirajo iz prvotne slovenske jezikovne dediščine«, »so v zgodovinskem razvoju do današnjih dni nastale na podlagi prvotne slovenske jezikovne dediščine« ali »so bile v raznih zgodovinskih obdobjih prevzete v slovenščino iz tujih jezikov ter so se do današnjih dni slovnično in izrazno že uskladile s slovensko jezikovno normo«. Po drugi strani sta kot primera anatemizirnega imena navedena »zmarhh« in »kuping«, pri čemer prva beseda ponazarja »nekratične in nemedmetne besede, ki se končujejo na podvojeno soglasniško črko«, druga pa »besede, ki so oblikovane s prevzetimi priponami na domačih podstavah«. Skratka, primeri iz prejšnjega odstavka lahko služijo kot zgled smiselne zakonodaje, ki standardizacijo prepušča abstraktnemu »pravopisu« in pušča dovolj prostora za interpretacijo. Reguliranje imen firm po drugi strani predstavlja popolnoma nemogoč poskus zakonodajne intervencije na podlagi jezikoslovnih kriterijev, ki v nobenem primeru ne morejo zdržati presoje, kar se je v vmesnem času že jasno izkazalo.
V dopisu nam je Ministrstvo za kulturo napisalo, da bi na posvetu razmislili o ciljih in ukrepih, ki bi bolj odslikavali potrebe govorcev in uporabnikov slovenskega jezika v sodobnem času. Ob upoštevanju navedenih normativističnih skrajnosti vsaj pravopisni del bodoče resolucije po mojem mnenju rabi prenovo, predvsem iz dveh razlogov. Prvič, pravopisna komisija se v zadnjem času vendarle odklaplja od normativističnih refleksov SAZU, obstoječa resolucija pa še vedno pravi, da »Slovenski pravopis potrjuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti«. In drugič, splošne standardizacijske in pravopisne aktivnosti se bodo tako ali drugače morale prilagoditi digitalizacijskim trendom z umetno inteligenco in velikimi jezikovnimi modeli, kar se glede na dosedanje izkušnje ne bo zgodilo samo od sebe. Upamo torej bolj na kuping, prav lahko pa se nam zgodi tudi zmarhh.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik