Pri vzpostavljanju družbenih norm v bolj formalizirani, zakonodajni obliki, obstaja znana težava: vsega pač ni mogoče predpisati. Na veselje in srečo pravniškega poklica je zakone treba interpretirati glede na konkretne okoliščine in v ekstremnih primerih interpretacijo tudi preveriti na sodišču. A obstaja obsežen kontingent družbenih norm, ki jih nikoli ne bomo predpisovali, se jih pa še kar zvesto držimo.
Zamislite si denimo predpis s pravili, kako se moramo pozdravljati ali rokovati, ko se s kom srečamo. Tako predpisovanje bi bilo nesmiselno in tudi zahtevno: ali kot pozdrav velja dvig roke? Do katere višine? Mora biti stisk roke močan ali je dovoljen mlahav dotik? Kateri izrazi so dovoljeni kot pozdrav? Za vse ljudi enako ali odvisno od sogovornika? Kar ne pomeni, da takšni predpisi ne obstajajo in prav v prejšnji jezikolumni sem opisal primer nesmiselnih zakonodajnih določil v zvezi s poimenovanjem podjetij.
Pri odraslem navigiranju po družbi in službi nam pomaga predvsem razumevanje, kaj se kdaj in kje spodobi, česar se naučimo skozi dolg proces inkulturacije. Zato denimo vemo, da se v teh geografskih prostorih ob vstopu v stanovanje ali hišo verjetno spodobi vprašati, kje so copati. Ali da se ne spodobi pljuvati med hojo po cesti (čeprav ko nihče ne gleda…). Ali priti v trenirki na poroko ali pogreb. Razumevanje jezikovne spodobnosti je del tega učenja. Naučiti se moramo, kakšen tip diskurza je primeren za katere situacije. Za edukacijske potrebe smo pri slovenščini ta fenomen zapakirali v koncept jezikovne zvrstnosti, ki je kar kompliciran in v katerem kraljuje predvsem knjižnojezikovna zvrst, ki je v priročnikih edina zares opisana. Kot sem že omenjal, bi bilo treba koncept zaradi tesne povezanosti z 20. stoletjem in svetom tiska tako vsebinsko kot poimenovalno posodobiti ter zamenjati s standardnim jezikom. Svet se je pač spremenil in po različnih kanalih nam je dostopnih veliko več različnih slovenščin, od govorjene, zapisane, polrazumljive narečne, zahtevne starejše, nerazumljive slengovske, skrajšane telefonske in še kaj. Za vsakodnevno rabo večjega dela teh slovenščin skrbita interes govorcev in ponotranjeno razumevanje spodobnosti. Kar pa je dejansko treba aktivno upravljati, je skupni standard – da imamo lahko vsi dostop do informacij o njem, ko okoliščine to zahtevajo.
Po mojem mnenju je treba razmišljati o treh novostih, če želimo biti spodobno jezikovno opremljeni v delu 21. stoletja, ki ga živimo in trenutno lahko razumemo. Prvič, vso slovenščino ali bolje, vse različne slovenščine, ki smo jih kdajkoli proizvedli govorke in govorci slovenščine, je treba spraviti na en sam digitalni kup, da se lahko potem odločimo, ali naj to (v primerjavi z drugimi jeziki ne tako veliko) maso vključimo v prihajajočo umetno inteligenco ali ne. Od tega je potem do neke mere odvisno, koliko bo slovenščina privlačna za prihodnje generacije, kar najbrž lahko razumemo vsi, gledaje okrog sebe. Za dajanje na kup je po vsej verjetnosti potrebna resna kolektivna odločitev, morda sprememba kakšnega zakona in tudi precej debat o upravljanju avtorskih pravic, ki se v resnici že odvijajo.
Drugič, še vedno prisotno knjižno logiko jezikovnih priročnikov in mnenje, da je dovolj preprosto prestaviti tiskane knjige v digitalno obliko in jih postaviti na spletne portale, je treba zamenjati z logiko prave digitalne infrastrukture, ki je vsaj v standardizacijskem delu absolutno odprta, povezana, računalniško berljiva in dostopna vsem. To pomeni, da se računalniki pogovarjajo med sabo, sproti dobivajo informacije o jeziku, ki so potem lahko vključene tudi v umetnointeligenčne modele. Predstavljajte si denimo izdelavo vremenske napovedi za Slovenijo. Tisoče senzorjev spremlja stanje na različnih koncih države, ki jih potem interpretirajo računalniški modeli, in ko rabite napoved, ta pride v vam prilagojeni, razumljivi in kratki obliki. Za to infrastrukturo skrbi javna Agencija RS za okolje. V tem smislu v prihodnje ne bo dovolj, da kot uporabniki spleta moramo iti na portal Fran, Franček ali Franja, na CJVT, Termanio in še kam, vtipkamo poizvedbo in skušamo odinterpretirati še kar zahtevne statične podatke. O jeziku in še posebej o njegovi standardni varianti se bomo pogovarjali s specializiranimi umetnointeligenčnimi agenti in ti rabijo svojo infrastrukturo ravno tako kot ARSO glede vremena.
Tretjič, vsaj še nekaj časa bomo morali precej natančno preverjati, koliko prej omenjeni jezikovni agenti morda lažejo, in predvsem koliko o vprašanjih glede slovenskega jezika lažejo šolajočim se učencem, dijakom in študentom. Zato bo treba na novo razviti načine, kako nadzorovati in preverjati verodostojnost informacij, ki jih dobivajo udeleženci v izobraževalnem sistemu. To sploh ni tako trivialna naloga in je tudi precej nova, tako da izkušnje glede tega šele nastajajo. Načeloma pa se že ve, kako to storiti. Skratka, če naj bi ministrstvo za kulturo v prihodnjem letu sprejemalo novo resolucijo o jezikovni politiki, bo moralo o prihodnosti slovenščine razmišljati tudi na ta način.
Potem bomo na vprašanje, kakšno je kaj stanje slovenščine, morda lahko odgovorili: spodobno.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik