Ali čakate na zeleno pri semaforju, tudi če ni daleč naokrog nikogar (in to popolnoma jasno vidite), ali greste kar v rdečo? Se semaforja držite samo podnevi in v gostem prometu? Samo kot šofer ali šoferka, ali tudi kot pešec ali peška in kolesar in kolesarka? Počakate na zeleno v vsakem primeru, ker in saj se je treba pravil držati? Ali greste radi pri semaforju tudi v nekdanjo zeleno, čeprav je zares že rdeča?
Ramiza Bajraktarevića, mojega stotnika iz osemdesetih, ste – če spremljate jezikolumne – že spoznali. Proti koncu šestmesečnega usposabljanja v jugoslovanski ljudski armadi, v moji generaciji je to pomenilo konec marca, smo imeli tedenske manevre na Cresu pri kraju Vrana. Manevri so se zmagoslavno končali s pohodom od Vrane do domače vojašnice pred Malim Lošinjem. Kakih 45 kilometrov, kar po glavni cesti. Peš. Konec marca je bilo ob sončnem vremenu v senci prešernih 20. Na soncu še precej več, in, jasno, hodili smo po soncu. Po pravilih smo morali vojaki nositi do 31. marca zimsko uniformo. Ne bom je na dolgo opisoval, ampak, verjemite, bila je topla, z veliko plastmi, ki jih je zaključeval dolg in precej težak volneni plašč, šinjel. Ker se je treba pravil držati, smo torej korakali 45 kilometrov po žgočem soncu s polno opremo in oborožitvijo, kakih 20 kg, v šinjelih. Vsi? Ne čisto vsi. Gospod stotnik je ob naši vse bolj pregoreli četi veselo korakal v sami srajci z zavihanimi rokavi, v roki pa je za zabavo po kavbojsko vihtel in vrtel pištolo. Voda? Vsak jo je imel za kak liter v menažki in to je bilo to. En sam dvajsetminutni počitek v Osorju. Ko smo se privlekli v vojašnico, smo imeli obraze prekrite z zeleno soljo, izkristalizirano iz potu. Nikoli več nisem videl ničesar podobnega. Žulji so se celili vsaj poldrugi mesec.
Ampak, kot pravi ljudska modrost, ena pravila pa morajo biti. S čimer se je seveda mogoče strinjati, a z dodatkom: naj bodo pravila modra. In težko so modra, če niso prožna. Se je pa veliko lažje držati nedvoumnih kot prožnih pravil. To niti ne velja toliko za tiste, ki se jih pač morajo držati (v zgornjem primeru vojak; mi bi že z veseljem slekli vsaj šinjel), ampak bolj za tiste, ki jih morajo uveljavljati oziroma zagotavljati njihovo spoštovanje. Zamislimo si prožnejše pravilo glede vojaške opreme: vojaki naj se oblečejo vremenu primerno. Kaj to pomeni? Kdo in kdaj to oceni? Vsak vojak sam? Zabavno si je predstavljati četo, v kateri marširajo vojaki, oblečeni vsak po svoje; eni v majicah, drugi v srajcah, tretji v puloverjih, četrti v suknjičih, kakšen pa tudi v šinjelu. Zabavno zato, ker tega in takega nismo vajeni, razen v izrednih, takorekoč partizanskih razmerah. Naj bi ustreznost razmeram precenil častnik? To bi šlo, a bi moral prevzeti za to bistveno večjo odgovornost in imel s tem več dela, kot če se pač zanaša na splošnoveljavna pravila. Seveda, uniformiranost dobesedno pomeni prav to: da smo vsi v enaki obliki. Med sabo se prepoznamo kot eno in vsi drugi nas prepoznajo kot to eno. Vojaki in vojakinje. Gasilke in gasilci. Policisti in policistke. Skavti in tabornice. Zboristke in zboristi. Nekoliko drugače je tam, kjer nad uniformiranostjo ne bdi nihče formalno nadrejeni ali nadrejena, ampak za dovoljšno stopnjo uniformiranosti skrbi identitetna skupnost sama, recimo v subkulturah. Zgornji problem s šinjeli konec marca bi res učinkovito rešili samo na en način: da bi ga preprečili. Da nam torej sploh ne bi bilo treba v vojsko.
Uniform(ira)nost pomeni predvidljivost in varnost po eni strani, hkrati pa tudi prisilo in dolgočasje po drugi. Pripravljeni smo jo sprejeti, če to okoliščine res zahtevajo. Človeka odveže odgovornosti upravljanja s svobodo. Svobodnega samoupravljanja, takorekoč. Svoboda ravnanja pa prinaša posredno tveganje tako za nosilca in nosilko svobode kot za vse okoli njiju – za ljudi, živali, okolje. Tveganje? Kadar se nam ni treba držati neposrednih in nedvoumnih pravil in predpisov, se ravnamo po nekih splošnejših nenapisanih človeških načelih, ki pa jih zelo različno dojemamo že znotraj ožje, kaj šele širše skupnosti. Tako lahko prihaja tudi do neustreznih, za druge škodljivih odločitev in ravnanj, ki jih ni več mogoče pripisati slabim, togim pravilom, sprožajo pa celo lestvico težav, od bežnih nesporazumov do najhujših sporov. Zato je s svobodo res treba ravnati odgovorno.
Jezika sicer ne moremo ravno enačiti s prometno ureditvijo ali vojaškimi pravili, lahko pa med njimi potegnemo vzporednice. Današnje jezikoslovje izhaja iz spoznanja, da imajo vsi jeziki notranja pravila, tudi tisti, ki se ne zapisujejo in torej nimajo ne pisne tradicije ne slovnic, pravopisov in slovarjev. Še v začetku šestnajstega stoletja je vsaj po Evropi veljalo drugačno prepričanje: da je pravi jezik samo tisti, ki ima jasna in nedvoumna zapisana pravila – in kot zgled se je ponujala globalna latinščina. Slovnica je bila med glavnimi atributi za to, da je nek jezik obveljal za vrednega prenašati božjo besedo – in to je bila vloga, ki je največ štela. Slovenščina je bila med zgodnejšimi, ki je dobila slovnico. Odtlej je njena slovnična, slovarska in pravopisna zgodba dolga in pestra, z rodovitnimi in sušnimi obdobji. Nekateri slovničarji so hoteli zajeti ves prostor slovenščine, drugi so želeli uveljaviti pokrajinske različice. Izteklo se je tako, da nas slovenščina danes povezuje, tudi če smo glede vsega drugega razdvojeni. Pravila so k temu pripomogla – in prinesla tudi svobodo, da se jih ne držimo, kadar ni zares treba.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik