December je tradicionalno čas druženja, po možnosti veseljačenja in obvezno seveda – obdarovanja. Kot vemo, imamo na našem koncu sveta za obdarovance srečo, za obdarovalce morda nesrečo, da nam darila nosijo kar trije vseprisotni dobrotniki različnega ideološkega izvora: sveti Miklavž, dedek Mraz in Božiček. Ali pa so to morda Sveti Miklavž, Dedek Mraz in božiček?
Ker je tem pomembnim fiktivnim likom treba pisno sporočati svoje želje, se decembra pričakujočim otrokom in njihovim staršem postavi pomembno vprašanje: ali jih bomo znali naslavljati na pravilen način? Poredni otroci pač ne dobijo daril.
Za nas, ki smo se s temi otroškimi dilemami ubadali v globokih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil svet za eno tretjino preprostejši. Takrat Božička še ni bilo. Bil je prisoten kot oddaljen lik v ameriških filmih, ki smo ga povezovali s kapitalistično Ameriko, mi pa smo vendar živeli v socializmu. Vendar smo vsekakor vedeli, da imajo Američani svojega rdečebelega Santo z jelenčki. Ne glede na odsotnega kapitalista pa sta decembra vsaj v krajih bivšega loškega gospostva že takrat krožila preostala dva lika. Dedek Mraz je bil za v šole in tovarne, Miklavž je bil striktno zgolj na vasi. Za otroške oči oba lika vizualno takrat nista bila konfuzna, saj sta se tako ruski socialistični dedek Mraz kot krščanski Miklavž konfekcijsko zgledovala po enaki podobi Maksima Gasparija z dolgim kožuhovinastim plaščem in polhovko. Velika razlika pa je bila v spremljevalcih, saj so Miklavža spremljali tako angelčki kot parkeljni in ti zadnji so se med služenjem navadno ogrevali z žganico. Če je bila vaša hiša bolj na koncu vasi, so bili pri vas že kar lepo razigrani.
Ko se je v devetdesetih letih zgoraj omenjenima pridružil še rdeči Američan s prekomerno težo in dodelano ikonografijo, se spomnim, da se je slovenskemu svetu postavilo vprašanje, ali ni to morda vseeno preveč. In ali bi se bilo vseeno morda dobro znebiti socialističnega Rusa ter ohraniti le tradicionalnega Miklavža in novega ameriškega Božička. Dilema je bila takrat izpostavljena v fenomenalnem reperskem spopadu dua Slon in sadež med dedkom Mrazom in Božičkom. Kot tudi v nekaterih drugih primerih se je izkazalo, da se nekaterih pridobitev socializma v Sloveniji pač nočemo znebiti in tako so z nami ostali vsi trije.
Bil pa je še nek element rituala, ki mi je ostal v spominu. Preden smo dobili darila, se je bilo treba s tema možakarjema malo pomeniti in to je znala biti kar konkretna travma: prva izpostavljenost pred publiko, nenavaden lik v debelem kožuhu, morda neznan zadah iz ust. In ker vendarle gre za jezikolumno, bistvena stvar: ne vem, kako je danes, a takrat so dedki Mrazi in Miklavži z nami govorili v nekem drugem jeziku, ki ga za nazaj verjetno lahko poimenujem standardna ali knjižna slovenščina. Ker je to spomin izpred šolskih dni, se s tem tipom diskurza še nismo toliko srečevali, razen v pravljicah za lahko noč – in v tem smislu je bil jezik dedkov Mrazov in Miklavžev tako rekoč pravljični jezik. Medtem ko so jo parkeljni seveda krepko rezali po domače, kar tudi pove, kam v tej scenografiji spada pogovorna slovenščina oziroma narečja. Če se prav spomnim, so bili angelci modro tiho, kar je bila v tej paleti občutljive jezikovne zvrstnosti verjetno še kar pametna odločitev.
Če se vrnemo k začetni dilemi in se vprašamo: Dedek Mraz, dedek Mraz ali dedek mraz? Tako v starem Toporišičevem pravopisu kot v novem ePravopisu bomo izvedeli, da je okej, če uporabimo dedka z veliko ali z malo začetnico, Mraz pa bi kot lastno ime v vsakem primeru moral biti pisan z veliko začetnico. Jasno, da se je nekoč nekje znašel tudi starš, ki je vprašanje postavil v Jezikovni svetovalnici. Ta ponudi odgovor, da besedne zveze, v katerih nastopajo religijska in mitološka imena bitij, večinoma zapisujemo tako, da je lastnoimenska sestavina zapisana z veliko, občnoimenska pa z malo začetnico. Torej dedek Mraz. A vendar: »pri nekaterih mitologiziranih imenih, kjer se je tak zapis že uveljavil, z veliko izjemoma zapisujemo tudi občnoimenski del, npr. dedek/Dedek Mraz«. Celo veliki urejevalec jezika je v tem primeru klonil pred tradicijo. Vsa čast, Dedek Mraz.
Podatki iz besedilnega korpusa Gigafida sicer kažejo izrazito preferenco na strani dedka z malo. Poleg kar številnih Dedkov Mrazov pa tam najdemo tudi dedke mraze, oboje pisano z malo, v povsem legitimnih kontekstih, kjer ne gre več za lastno ime, temveč za splošni lik, ki obdaruje, kot na primer v stavku »trgovci tudi tam niso dedki mrazi«. No, pri svetem Miklavžu dilem pravzaprav ni kaj dosti, dokler ostaja svetnik Nikolaj iz Mire in ne postane lokacija, kot na primer v imenu kraja Sv. Miklavž pri Ormožu. Božički in božički pa se v korpusu pojavljajo po podobni logiki kot dedki/Dedki Mrazi, kar je še en dokaz, da gre za enako močna, v slovenskem svetu in pravopisu zasidrana lika.
Iz časov dveh obdarovalcev se spomnim, da sem bral nek roman, ki se je dogajal na Malti v srednjem veku. Protagonist, mladenič, ki se je uril v viteških veščinah, je razlagal, da mu je res dobro biti prav na tem otoku, saj se tam mešajo tri religije. Muslimanski učitelj mu je prepovedoval šolske dejavnosti v petek, judovski v soboto in krščanski v nedeljo. V letu, ko nam je koledar dodelil skoraj dva tedna prazničnih dni, lahko ugotavljamo: praznikov in daril ni nikoli preveč.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik