Poletje 1978. Vašega na sveže trinajstletnega jezikolumnista doleti čast, da lahko za en počitniški teden kot gost dela družbo svojemu sošolcu in prijatelju edincu na morju. Družinska hišica čisto ob morju v zahodni hrvaški Istri, za tiste čase prav neverjetno udobje. Sošolčeva mama pripravlja skoraj hotelske samopostrežne zajtrke (takrat sicer kake prav bogate izkušnje s hoteli niti nisem imel, tako da je to bolj vzvratni vtis).
Maslo je recimo ravno prav mazljivo mehko, ne tako kot doma, ko je zjutraj na mizi (če že je) trdo ko kamen; gospa mama ga že navsezgodaj vzame iz hladilnika, da se omehča. Izbira je bogata in tak je tudi apetit obeh trinajstletnikov. Ko nastopi čas za dopoldansko malico, naju gospa povpraša, kaj bi pojedla. Jaz, še sit in skromen, si zaželim samo predvojak ali dva. V mojem mentalnem leksikonu je ta beseda označevala samostojen kos sira, ki se ga poje kar brez kruha. A izkazalo se je, da gospa mama tej besedi ni znala določiti pomena. Z drugimi besedami: ni je poznala. Tudi sošolec ne. In tudi gospod oče ne. Tudi dve sošolki v sosednji hiši ne. V meni se je zamajal občutek urejenosti jezikovnega sveta – čeprav govorimo isti jezik, so torej v njem tudi čisto vsakdanje besede (vsaj meni se je predvojak to zdel, saj imam zelo rad sir), ki si jih ne delimo?
Doma mi je mama pojasnila izvor besede: v ranem otroštvu nama je s sestro za zajtrk – česar se pri najboljši volji nisem spominjal – menda pripravljala male sendvičke, jih postavila v vrsto kot vojake in prednje postavila še kos sira, ki je tako postal predvojak. Navada sendvičkov je usahnila, beseda predvojak pa se je zasidrala v družinski jezikovni rabi in sčasoma postala – kar se zdi nenavadno samo na prvi pogled – vsaj v mojem mentalnem leksikonu popolnoma demotivirana. Pred morskim jezikovnim incidentom se sploh nisem zavedal, da je sestavljena iz sestavin pred in vojak, podobno kot preddelavec ali predskakalec ali predtelovadec ali prednamec. Morda sta se oče ali mama domislila tega poimenovanja na podlagi lastne izkušnje z nekoliko splošnejšim pridevnikom predvojaški v zvezi predvojaška vzgoja, ki je bila v petdesetih letih obvezen gimnazijski in univerzitetni predmet. No, obvezen je bil še v osemdesetih, le da so ga poimenovali bolj samoupravno-olepševalno.
Ena od poant te zgodbe je pomenska nemotiviranost. Uporabniki in uporabnice jezika se pogosto ne zavedamo pomena posameznih sestavin neke besede in njenega nastanka, ampak jo dojemamo le kot označevalko nekega nevtralnega pomena. Predvojak do mamine razlage zame ni imel nobene povezave (več) s čimerkoli vojaškim. Besedo sem uporabljal v ožjem družinskem prometu še naprej, čeprav vojaštvu in vojski nisem bil prav naklonjen, izven družine pa se z njo nisem več po nepotrebnem izpostavljal ali jo uveljavljal v partnerskih sobivanjih, tako da zdaj, kako prozaično, namesto predvojak rečem pač kos sira (tudi če je rezina).
Zgodba lahko gre tudi v drugo smer. Zaradi take ali drugačne, ponavadi slabe ali boleče izkušnje, se lahko nekdo na neki točki zave motiviranosti nekega poimenovanja, zato postaja zanj vse bolj moteče, nesprejemljivo, lahko celo žaljivo, saj s sestavinami poimenovanja ali z načinom tvorbe besede ta oseba povezuje negativne asociacije v zvezi s sabo. Marsikdaj se taka oseba začenja dejavno zavzemati za opustitev po njenem mnenju neustreznega poimenovanja ter za uveljavitev primernejšega, bolj nevtralnega, v svojem prizadevanju pa poišče tudi somišljenice in somišljenike. A pogosto naletijo na nevidni zid. Neprizadeti jezikovni večini se namreč običajno zdi tako prizadevanje precej odveč, saj ni po njihovem z obstoječim poimenovanjem čisto nič zares narobe. Če pa je poimenovanje vpeto v zakonodajo oziroma pravni sistem, je morebitna zamenjava še toliko težja, saj se sprememb zakonodaje nihče ne bo lotil samo zaradi nekega poimenovanja.
Po drugi strani se ravno zakonodaja zdi pobudnikom in pobudnicam sprememb še najboljša priložnost za uveljavitev novega: če je nekaj v zakonu, se bo slejkoprej uveljavilo tudi v splošnejši rabi. Dodatna težava pri njihovem prizadevanju je, če samo vedo, česar nikakor nočejo, nimajo pa nekega konkretnega uporabnega predloga nadomestnice. Zato se radi po nasvet zatečejo k jezikoslovkam in jezikoslovcem, ki pa smo – tudi če zasebno uživamo v kovanju in varjenju novih besed – pri takem početju praviloma precej zadržani. Še pri terminološkem delu, torej na zelo specializiranem jezikovnem področju, imamo najraje, da se terminologija oblikuje v resnični rabi, ne pa v jezikoslovnem laboratoriju, čeprav se temu marsikdaj ni mogoče izogniti. Pri drugih izrazih smo še toliko previdnejši, še posebej, če kdo od nas pričakuje, da bi izraz najprej skovali, nato pa ga brez zadržkov avtoritarno razglasili za edino pravilnega, ustreznega in sprejemljivega.
Na misel mi prihajata dve taki zgodbi iz našega prostora in časa: ena je v zvezi z rejništvom, rejenci, rejenkami, rejniki in rejnicami, druga pa v zvezi z zamejstvom. Za nekatere nekdanje rejence in rejenke so omenjeni izrazi nesprejemljivi, saj jih asociirajo na dejavnost vzreje živali – čeprav je dejansko v presečni pomenski množici med sorodnimi izrazi v zvezi z živalmi in otroki samo izraz reja, vsi drugi pa so razporejeni ločeno, npr. rejnik (za otroke) in rejec (za živali). Tudi nekateri zamejci to nikakor nočejo več biti, saj se (čisto upravičeno) počutijo brezmejne Slovence in Slovenke. Ampak kako pa bi bilo ustrezneje? Imate kak predlog? Predpredlog?
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik