Čudna so pota človekova, še bolj čudna pota narodova. Nekoč so si redki predani narodni delavci (za katerimi so stale narodne matere, dekleta ali žene) na vse kriplje prizadevali za ustanovitev slovenske univerze. Kar je seveda (skoraj) samodejno pomenilo univerzo na slovenskem etničnem ozemlju, kjer bodo slovenski fantje študirali v slovenščini in slovenski predavatelji predavali v slovenščini. Sčasoma morda tudi slovenska dekleta in slovenske predavateljice. In se je pred stopetimi leti v Ljubljani ustanovila univerza. Pa čez mnogo let še ena. Pa čez precej manj let še tretja in četrta. Trenutno smo menda pri osmih.
Potem se je sčasoma izkazalo, da za kakovost študija dolgoročno ni najbolje, če čisto samo slovenskim fantom in dekletom predavajo čisto samo slovenske profesorice in profesorji. Še kasneje se je izkazalo tudi, da se za vse, kar predavajo slovenski profesorji in profesorice, ne zanima ravno dovolj slovenskih deklet in fantov. Vse bolj se kaže, da slovenskih fantov in deklet že zdaj ni dovolj za obstanek, kaj šele razvoj vseh slovenskih univerz, njihovih fakultet in študijskih programov.
Prva misel na poti reševanja teh težav je uvoz. Predvsem študentov in študentk. Predvsem za zapolnitev števila vpisnih mest, navsezadnje pa tudi zato, ker sta znanost in znanje nekaj, kar se dobro počuti in zdravo raste, če se vrti v mednarodnih krogih. Zato je treba – vsaj za začimbo – uvoziti tudi nekaj profesorjev in profesoric.
Ampak, vendar, toda: kako to narediti v državi, ki temelji na ideji, da jo hočemo imeti samo v svojem jeziku, v dobršni meri celo zaradi svojega jezika? Te ideje nimamo samo ponotranjene, ampak tudi zapisano v ustavi, zakonih, pravilnikih, statutih. Malo zaradi lepšega, malo pa tudi zato, ker si med sabo le ne zaupamo čisto do konca glede odločitve za slovenščino. Zase smo že prepričani, toda so res vsi drugi pripravljeni v vseh okoliščinah vztrajati pri slovenščini, tudi če bo skušnjava po zamenjavi jezika še tako velika? Dvom v bližnjikovo resnično jezikovno zvestobo je stalnica v slovenski kulturni zgodovini, od Marka Pohlina prek Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka in Jožeta Toporišiča do današnjih in najverjetneje tudi jutrišnjih dni.
Kako torej slovensko visoko šolstvo spraviti na mednarodne obrate? Odgovor je preprost: tujce in tujke pred ali med vstopom v slovenske predavalnice pač naučimo slovensko. A tu smo si sami nastavili past. Slovenščina se nam zdi tako posebna, tako samo naša, pa po drugi strani tako težka, zapletena, zlasti knjižna, da je še sami večinoma ne znamo dobro – kako naj bi se je torej naučili tujci in tujke? Pa tudi zakaj – saj nočejo postati Slovenci in Slovenke? Torej je treba najti drugo pot. To je izjema od pravila vse v slovenščini. Če imamo torej med sabo pri študiju tujce in tujke, ki ne znajo slovenščine (kar se, kot smo videli, zdi samo po sebi umevno), se jim moramo pač prilagoditi tako, da se slovenščini odpovemo. Pri tem nas načeloma sploh ne zanima, ali so tu samo za en semester ali za ves študij; ali prideta profesorica ali profesor gostovat za nekaj predavanj, za nekaj mesecev ali nekaj let. Pa je to seveda precejšnja razlika. Kakor se res nima nobenega smisla odpovedovati slovenščini kot učnemu jeziku pri tistih študijskih programih, v katere so redno vpisani tudi tujke in tujci ali tam redno predavajo (saj se da slovenščino kot tuji jezik še kako dobro naučiti), tako nima nobenega pravega smisla vztrajati pri dosledni rabi slovenščine tudi pri krajših, celo enkratnih gostovanjih. Če občasno kakega Slovenca in Slovenko doleti predavanje v angleščini (ki je že zelo dolgo obvezen gimnazijski predmet in ga precejšen delež dijakov in dijakinj izbere tudi za predmet pri maturi), to še ni konec sveta oziroma slovenščine.
Zakon o visokem šolstvu skuša že vsaj četrt stoletja na različne salomonske načine združiti obvezno učno slovenščino z izjemami, ki se zdijo tako ali drugače potrebne. Vsaka prenova zakona na novo vzdigne prah in razvname strasti tudi ob tej temi. Trenutna prenova ni nobena izjema. Tako se je že poleti oglasil protest ustanove, ki se razglaša za »najvišjo nacionalno znanstveno in umetnostno ustanovo«, proti predlagani zakonski formulaciji. V njej se namreč dopušča predavanja v tujem jeziku, če je na študijski program vpisano večje število tujih študentov. Za večje število pa bi po utemeljitvi te ustanove lahko štelo že število tri, torej bi zaradi pičlih treh tujcev morala preostala množica Slovenk in Slovencev poslušati predavanja v angleščini, kar pa pomeni kršitev njihove temeljne ustavne, zakonske in naravne pravice. Morda res. Ampak kaj pa, če bi bilo tujih študentov več kot pol? Ne bi problem ostal natanko enak? Hud problem je po drugi strani tudi, če je med 100 slovenskimi študentkami in študenti en sam tujec, ki ga je nekdo redno vpisal v program, pa mu ni prej povedal, da bi moral za vključitev v študij znati slovensko. Je človeško takega človeka pustiti izključenega, nenagovorjenega? Ker ga je manjše število? Rešitev je po eni strani večja doslednost pri zahtevanju znanja in rabe slovenščine, po drugi strani pa transparentni jezikovni režimi na visokošolskih ustanovah, kjer ljudje vedo, kaj jih čaka in kaj se od njih pričakuje.
Vmes se je slovenščine naučila – takorekoč mimogrede – umetna inteligenca. Česar marsikdo tudi iz izobraženskih krogov v zadnjih dveh letih še ni opazil in z njo še vedno občuje v angleščini. Saj se jim zdi neverjetno, da bi nekaj tako inteligentnega, zanimivega, zmogljivega, velikega obvladalo slovenščino. Pa jo. Vse bolje in bolje. Kar ne bo rešilo vseh težav. Nekatere pa že.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik