V vročici predvolilne kampanje se mi je zdelo koristno, da malce preletim programske dokumente strank, ki se udeležujejo volitev in imajo boljše možnosti, da pridejo v parlament, in ugotovim, kakšne ideje imajo o slovenščini, jezikih, deloma tudi o digitalizaciji ter umetni inteligenci, predvsem v povezavi s slovenskim jezikom. Tule delim svoje vtise.
ajprej je treba seveda povedati, da je vse, kar navajam v nadaljevanju, treba vzeti z rezervo. Kot prvo, programi, manifesti, memorandumi in resolucije strank so med sabo neprimerljivi. Pri nekaterih gre za specializiran krajši dokument, namenjen zgolj tem volitvam. Na primer, manifest stranke Mi, socialisti ima šestnajst strani, volilni manifest Levice in Vesne je dolg 68 strani v formatu PDF, vendar je besedila za kakih petnajst do dvajset strani A4. Drugi uporabljajo splošne in daljše dokumente, ki niso namenjeni le prihajajočim volitvam. Tak primer je vizija 2030 Gibanja Svoboda iz leta 2022, ki obsega okroglo 100 strani. Socialni demokrati so pripravili »sektorski program« na 70 straneh za te volitve. SDS ima program na petnajstih straneh, sprejet na kongresu lani spomladi, a poleg tega tudi večje število resolucij, ki temu dodajajo kakih trideset strani. Skratka, na nek način primerjam jabolka in hruške, vendar je po drugi strani tudi res, da so se stranke same odločile, kako se bodo predstavile. Kot drugo, tale kolumnica količinsko prenese le posnemanje smetane po vrhu Tudi vseh strank ni mogoče upoštevati. Podrobneje sem pregledal materiale tistih, za katere se zdi, da bi lahko prišle v državni zbor ali se gibljejo okrog parlamentarnega praga.
Začenjam z ugotovitvami, ki niso posebej zanimive, jih pa velja omeniti. Na nek način je logično, da slovenščina bolj zanima desni politični pol in to se kaže tudi v volilnih dokumentih. SDS v programu tako omenja, da je »domoljubnost pozitivna navezanost na domovino, njeno kulturo in izročila, zlasti na jezik«, in hkrati podpira »večjezičnost, širjenje jezikovne kulture in promocijo slovenskega jezika ne le doma in v zamejstvu, temveč tudi drugod po svetu.« Omenjeni so Brižinski spomeniki, Trubar, Dalmatin, Prešeren, Slomšek in prelomnice, povezane z jezikom. Po drugi strani je morda podobno logično, da v dokumentu Levice in Vesne omembe jezika ali slovenščine sploh ni najti, razen posredno, da se je treba »zoperstaviti sovražnemu govoru«
Na nek način me je presenetilo, da se dokumenti, ki omenjajo jezik ali slovenščino, skoraj vsi ukvarjajo z eno samo in edino temo: šolo in priseljenci, ki ne znajo slovensko. Očitno so stranke s takimi ali drugačnimi mehanizmi detektirale, da je to akuten družbeni problem, ki ga je pred volitvami treba omeniti in zanj eksplicitno ponuditi rešitve. Dokument N.SI, SLS in Fokusa tako pravi, da je »nujen sistemski pristop pri učenju slovenskega jezika in kulture pri priseljenskih otrocih in njihovih družinah« in predlagajo uvedbo pripravljalnic. Demokrati omenjajo jezikovno podporo priseljencem in za predšolsko vzgojo predlagajo dodatnega učitelja slovenščine ali jezikovnega mediatorja v oddelkih z visokim deležem tujegovorečih. V osnovnih šolah pa »obvezno uporabo slovenščine kot maternega jezika« in možnost podaljšanja dodatnih ur slovenščine tudi po drugem letu.
Tudi dokument Gibanja Svoboda omenja, da bodo »v sodelovanju z nevladnimi organizacijami« oblikovali sistem integracije tuje delovne sile in njihovih družinskih članov. »Za tujce v osnovnih in srednjih šolah bo uvedeno večje število ur slovenskega jezika.« Socialni demokrati nameravajo »v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, vzgojno-izobraževalnimi zavodi, stroko in različnimi ministrstvi« prenoviti model vključevanja in izobraževanja otrok priseljencev. Kar natančno so obdelane tudi podskupine: jezikovno želijo okrepiti »otroke, učence, dijake, tudi odrasle, ki jim slovenščina ni materni jezik (Romi, priseljenci, gluhi in naglušni) in tudi priseljence, ki jim je slovenščina materni jezik, a ga slabše obvladajo.« Problematiko priseljencev in učenja slovenščine omenjata tudi memorandum stranke Resni.ca in Piratpedija.
Ostale jezikovne teme so precej bolj razpršene. Ena od njih je jezik poučevanja na univerzah, pri čemer denimo bi Demokrati spodbujali »k povečanju števila programov, ki jih je možno izvajati v angleščini ali drugih tujih jezikih« in razvijali »nacionalni katalog programov v tujem jeziku«, kar je odmik od trenutno veljavne zakonodaje. Svoboda bo zakonsko uredila »rabo slovenskega jezika v visokem šolstvu tako, da bodo načini uporabe angleškega jezika razdelani ob stalni skrbi za slovenski jezik«. Umetna inteligenca je seveda omenjena skoraj povsod, a z različnimi poudarki. Vtis imam, da so se morda glede tega najbolj potrudili v SD – v njihovem dokumentu je razdelana regulacija umetne inteligence, zaščita avtorskih pravic, označevanje generiranih vsebin, kodeks etične uporabe umetne inteligence, pilotni sklad za nadomestila avtorjem in podobno. Na drugi strani Demokrati precej konkretno omenjajo zagon državnega umetnointeligenčnega pogovornega pomočnika »po vzoru Estonije (KrattAI) in Finske (AuroraAI)«.
Moj glavni vtis: ob prebiranju programov sem dejansko dobil informacijo, kaj katero od strank najbolj zanima, s čim se ukvarja, kako razmišlja. In o čem ne razmišlja, tudi v zvezi z jezikom. Jezikovna tema seveda ne more biti edini ali odločilni kriterij, koga človek voli. Je pa zanimivo videti, kaj pri tako omejeni temi priplava na površje, še posebej, če razmeroma dobro poznaš problematiko. In to je (bil) edini namen te kolumne.