Ste med tistimi, ki ne preberete nobene knjige na leto in torej najverjetneje tudi nobene ne kupite in si nobene ne izposodite ne v javni knjižnici ne od prijateljev? Ste morda med tistimi, ki si kako knjigo sicer kdaj kupijo, a jo po nakupu le odložijo na knjižno polico, kjer s tovarišicami nato mirno živijo svoje neprebrano življenje? Ali pa si knjige izposojate, a jih neprebrane vrnete po prvem knjižničnem opominu? Ste morda, po drugi strani, knjižni molj?
ajbrž vas že branje tehle vrstic (še posebej v natisnjeni obliki) uvršča v manjšino. Vse manjšo manjšino. Na to ste mogoče ponosni, in vsaj po mojem čisto upravičeno, če je branje časopisa na papirju vaša prostovoljna, zavestna odločitev. Če pa je časopis vaša edina možna pot do pisnih informacij, ste pravzaprav v sodobnih okoliščinah že skoraj ranljiva družbena skupina. Še pred slabimi tridesetimi leti ste bili v prevladujoči večini (z izjemo tistih, ki pisnih informacij sploh ne potrebujejo). Kako bo čez trideset let, si je ob današnjem tempu komunikacijskih in informacijskih sprememb nemogoče predstavljati, razen da bo temeljito drugače.
Tiskane informacije, tako časopisne, še bolj pa knjižne, postajajo vse bolj ogrožena vrsta. Deloma so se sicer v podobni obliki preselile v digitalno razsežnost, a je to prineslo tudi senčne plati, ki se jih vsaj na začetku nismo zavedali.
Večina človeštva v večini dokumentirane zgodovine (kaj šele pred njo) ni potrebovala pisnih informacij. Posredno že, ampak dostopa do njih ni imela – ker ni znala brati, kaj šele pisati. Zapisovali in brali so samo redki, zato marsikdaj sami privilegirani, še pogosteje pa le v službi resnično družbeno privilegiranih. Še sredi 18. stoletja so bili na današnjem ozemlju Slovenije po oceni zgodovinarja Vasilija Melika pismeni samo trije odstotki prebivalstva (kakih 25.000 oseb). Torej jih je samo toliko obvladalo osnovno veščino branja in pisanja; tistih, ki so zmogli brati in pisati zahtevna besedila, je bilo še mnogo manj. Po uvedbi splošne šolske obveznosti v 70-ih letih 18. stoletja se je pismenost hitro širila. Kljub temu si je pionir slovenskega časnikarstva, Valentin Vodnik, januarja 1797 le težko predstavljal, kaj se začenja s prvo številko Lublanskih novic, prvega časnika v slovenščini, ki mu je bil urednik, pisec, prevajalec in oblikovalec. Novice so izhajale v nakladi 100 izvodov, naročnikov so imele v najboljšem obdobju nekaj deset. Konec leta 1800 – nekaj tednov po rojstvu Franceta Prešerna – so zaradi pomanjkanja zanimanja med bralstvom nehale izhajati. Zadnji natisnjeni stavek je lakonično sporočal: »V’ prihodnim lejto nebodo krainske novice več ven dajane.« Kar 43 let je trajalo, da se je v slovenščini obnovila – odtlej nepretrgana – časopisna zgodovina z začetkom izhajanja Kmetijskih in rokodelskih novic.
Tiskane informacije, tako časopisne, še bolj pa knjižne, postajajo vse bolj ogrožena vrsta. Deloma so se sicer v podobni obliki preselile v digitalno razsežnost, a ob nespornih prednostih digitalnega medija je to prineslo tudi senčne plati, ki se jih vsaj na začetku nismo zavedali. Ena od takih je možnost hitrega in učinkovitega (po)iskanja neke posamezne informacije. To je seveda zelo dobrodošlo recimo pri strokovnem delu. Potrebujete določen članek, ga na spletu najdete, preberete (ali celo naročite UI-pomočnici, naj ga za vas prebere in strne, po potrebi tudi prevede) in uporabite pri svojem delu. Nikamor si vam ni treba sposodit ali kupit revije, ni vam je treba prelistati, takoj lahko greste na delo. A to, da ni bilo nikamor treba in da ni treba ničesar prelistati, ni samo dobro. Ko si si nekoč sposodil revijo in prelistal celo številko, si bil vsaj malo na tekočem tudi s tistim, kar te ni čisto neposredno zaposlovalo tisti trenutek (pa še v knjižnici si lahko malce poopravljal). Druga prednost digitalnega prostora je, da je skoraj neskončen. V njem je dostopnih in uporabnih informacij več, kot jih lahko sploh kdaj koli miselno in spoznavno prebavimo. V neskončnosti je tudi neskončno laže zatavati, zaiti in se izgubiti. Čeprav je prostora več, pa so digitalna besedila večinoma povprečno krajša, kot smo jih bili navajeni v krasnem starem analognem svetu.
Če pri prehrani poznamo poklic nutricionista oziroma nutricionistke, ki znata sestaviti zdrav, uravnotežen jedilnik, recimo za javne ustanove, nimamo na področju ustvarjanja in konzumiranja informacij ničesar podobnega.
Pri sodobnih bralnih navadah in posledično bralni pismenosti se zdi glavno vprašanje, kako v družbi doseči zdravo, uravnoteženo informacijsko prehrano. Za branje knjig in drugih daljših besedil, nepovezanih z učnimi ali poklicnimi potrebami, pa tudi za ogled filma v kinu si je treba prav odločno izkrčiti čas. Krajše praznine v zahtevnem urniku dnevnih obveznosti, opravkov in početij si je mnogo laže zapolniti s kratkimi besedilnimi, slikovnimi in video odmerki, ki so kadarkoli na voljo na napravah, ki jim le iz tradicije še rečemo telefoni. Iz lastne izkušnje vem: manj ko bereš knjižnih ali drugih daljših in zahtevnejših besedil, težje se jih lotevaš in bolj se hraniš z manj zdravo hitro informacijsko hrano. A če pri prehrani poznamo poklic nutricionista oziroma nutricionistke, ki znata sestaviti zdrav, uravnotežen jedilnik, recimo za javne ustanove, nimamo na področju ustvarjanja in konzumiranja informacij ničesar podobnega – imamo pa množico strok, poklicev in ustanov, specializiranih le za posamezne vidike kompleksnega informacijskega sveta, od jezikoslovja do knjižničarstva, od novinarstva do prevajalstva, od literarne vede do muzikologije. Te stroke se pogosteje zapirajo vase, kot se odpirajo druga drugi; v marsičem so zazrte v preteklost, ko poskušajo usmerjati prihodnost.
Ta pa nujno prihaja. Upam, da pisano pismena, ne nepismeno nepisana.