V Mislih avtorja Blaisa Pascala iz leta 1670 se nahaja znamenit odlomek, ki ga včasih imenujejo Pascalova stava. V zlati dobi racionalizma Pascal z argumenti tehta, ali se splača verjeti v boga ali ne. Zanima ga, kaj verujoči oziroma neverujoči pridobi ali izgubi v enem ali drugem primeru. Zlasti je zanimiv del, v katerem Pascal daje napotke neverujočemu, ki je sicer ugotovil, da bi bilo zanj glede na racionalne argumente verjetno bolje, če bi verjel, vendar se v to ne more kar prisiliti.
Pascalovo navodilo gre nekako takole: ne išči dodatnih argumentov, to je jalovo početje. Enostavno deluj, kot da verjameš – hodi k maši, križaj se z žegnano vodo in podobno. Verjetje bo sledilo repetitivni telesni mehaniki. Jezuiti, sicer Pascalovi nasprotniki, so na podobnem načelu v podobnem času utemeljili dobršen del svoje edukacijske dejavnosti: ponavljanje je mati modrosti.
Nauk Pascalove misli je, da bomo v tisto, kar mehanično nenehno ponavljamo, slej ko prej tudi verjeli na – recimo temu – višji, duhovni ravni. Na to se velja spomniti ob debatah o prepovedi uporabe socialnih omrežij mlajših občanov in občank, njihovi baje vse slabši bralni pismenosti ali težavam pri samostojnem pisanju. In na to sem pomislil, ko sem bral poziv sindikata Zasuk o tem, da morajo pristojne ustanove »v času pospešene digitalizacije nemudoma zagotoviti konkretne ukrepe za zaščito jezika in varovanje prevajalskega poklica«. Zasuk je zbral obsežno zbirko podpisnikov: vsa slovenska društva prevajalcev, društvo novinarjev, oddelek za prevajalstvo na Univerzi v Ljubljani. Vse do Kozme Ahačiča, predstojnika inštituta za slovenski jezik. Na spletni platformi peticija.online je sindikat postavil tudi peticijo »Gledalci nismo popravljalci podnapisov!«
Objavljanje spletnih peticij je načeloma tvegano početje. Kot smo videli na primeru Mihe Brejca s peticijo o odstopu Zorana Stevanovića, pri kateri je bilo v nekaj dneh, preden je klonila pred spletnim trolanjem, po besedah avtorja zbranih impresivnih 70.000 podpisov, je pri nekaterih vprašanjih odziv lahko množičen. Po drugi strani manjše število podpisnikov morda nakazuje, da vaša peticija zanima zgolj ozko interesno skupino, kar je potem lažje odmisliti, če ste državni uradnik. Na omenjeni spletni strani je najuspešnejša peticija tista o vodah v ustavi iz leta 2016 s 56.643 podpisi. Najdete pa tudi vrsto bolj klavrno podprtih, na primer glede podpore Thompsonovemu koncertu v Stožicah z 80 podpisi, proti izgradnji dvigala na Markovec z 51 podpisi ali za strožje kazni za mučitelje živali s 65 podpisi. V času pisanja kolumne ima Zasukova peticija okrog 1.700 podpisov, kar verjetno kaže na doseg sindikata in stanovskih društev.
Poziv in peticija vsebujeta argument, ki po mojem mnenju ne drži vode in je za digitalno slovenščino lahko celo kontraproduktiven. Gre nekako takole: podnapisi so zdaj za marsikoga eden glavnih virov branja. Zaradi zniževanja stroškov in povečevanja dobičkov naročniki in prevajalske agencije prevajalkam in prevajalcem vsiljujejo uporabo strojnega prevajanja. Slabi in dobesedni strojni prevodi posledično otežujejo razumevanje vsebin, siromašijo besedni zaklad ter zmanjšujejo dostopnost informacij. Rešitev? Pravično plačilo in ustrezno vrednotenje dela prevajalk, prevajalcev, lektoric, lektorjev ter drugih jezikovnih strokovnjakinj in strokovnjakov. Glede na to, da so naslovniki poziva pristojne inštitucije in ministrstva, na čelu z ministrstvom za kulturo, se mi zdi, da peticija ne upošteva dovolj, kaj naj bi bila pravzaprav ključna naloga teh ustanov: da vsem govorcem in govorkam slovenščine na vseh digitalnih platformah, od socialnih omrežij do tistih s pretočnimi vsebinami, zagotovijo dostop do vsebin v kvalitetni slovenščini. Tega vprašanja ne bo avtomatično rešilo le ustrezno vrednotenje prevajalskega dela. Za to je potrebna natančna analiza stanja (na primer glede možnosti pri podnaslavljanju) in vzpostavitev ter vzdrževanje standardov, ki jih je glede kvalitete treba doseči ne glede na to, ali do tega pridemo s človeško ali umetno inteligenco.
Dva primera. Prvi je Netflix, kjer smo se znašli v druščini malih »neprofitnih« jezikov, ki niso podprti. Med njimi je osem uradnih evropskih jezikov – po velikosti: bolgarščina, slovaščina, litvanščina, slovenščina, latvijščina, estonščina, malteščina in irščina. Pri zadnjih dveh Netflix očitno stavi na pokrivanje z angleščino, pri slovaščini verjetno s češčino, mi skupaj z baltskimi najbrž izvisimo zaradi kombinacije števila govorcev, kupne moči in tudi znanja angleščine. Bolgari so izjema, ki nekako štrli ven. Govorcev imajo namreč precej več od skupine »petmilijonskih jezikov«, ki so čisto lepo podprti, na primer hrvaščina, finščina, norveščina in danščina. Pri malih je očitna izjema islandščina, ki je podprta, pri čemer je znano, da je za to zaslužna predvsem intenzivna vsedržavna akcija, ki je vključevala vztrajno dopisovanje direktorjem družb s strani islandske vlade, podpore znanih osebnosti, kot so igralci v seriji Igra prestolov, in podobno. Namig: Dončić je ravnokar pripeljal celo ekipo LA Lakers v Slovenijo.
Drugi primer je Superzaložba s testom novega založništva. Lani je založba začela izdajati tiskane knjige, ki pa so pretežno izdelane z umetno inteligenco. Takrat so še navajali avtorja »prevoda«, z dodatkom, da je bil uporabljen prevajalnik DeepL, pri jezikovni predelavi prevoda pa GPT-5. Letos je poleg orodij UI navedeno le: »jezikovna priredba in pregled«, prevajalca ni več. V digitalnem svetu bo treba po pascalovsko stehtati možnosti in verjeti formuli: kjer se dogaja glavnina jezikovne repeticije, tam bo končal tudi jezik.