Francoski pisatelj, glasbenik, inženir in še kaj Boris Vian je pred 71 leti napisal pesem Dezerter, jo z ameriškim pianistom Haroldom B. Bergom uglasbil in jo naslednje leto tudi posnel kot pevec. V njej moški, vpoklican v vojsko – in v vojno – v pismu predsedniku oznani, da bo dezertiral. Zaradi vojn je že dovolj pretrpel sam z vso svojo družino in na svetu pač ni zato, da bi pobijal uboge ljudi.
Zapustil bo dom, potoval po Franciji in spodbujal tudi druge, naj se uprejo in ne grejo v vojno. Zaključka pesmi pa sta dva. V prvi verziji dezerter sporoča predsedniku, naj opozori žandarje, ki ga bodo preganjali, da bo oborožen in da zna streljati. Posneti šanson pa se konča s pozivom, naj predsednik žandarjem pove, da ne bo oborožen in da lahko streljajo.
Francija je v tistem času izgubila vojno v Indokini. Dezerterja zaradi cenzure niso smeli javno predvajati, ploščo so izdali v majhni nakladi, založba je zaradi slabega Vianovega slovesa ni hotela ponatisniti, pa se je posnetek vendarle širil z nelegalnimi kopijami. S svojo močno, čustveno prepričljivo protivojno poanto je pesem postajala neke vrste mirovniška himna, tudi s številnimi prevodi v tuje jezike. Prvi jezik, v katerega je bil Dezerter preveden l. 1956, pa je bil menda esperanto.
To ima na nek način globok smisel. Ludvik Zamenhof, tvorec in začetnik mednarodnega jezika esperanto, je zamisel o novem skupnem mednarodnem jeziku povezoval prav s plemenitim ciljem sveta brez vojn. Odraščal je v danes poljskem mestu Białystok, ki pa je bilo takrat večjezično in multietnično mesto v Ruskem imperiju, in medjezikovne nesporazume je lahko Ludvik spremljal že od malega. Po daljšem pripravljalnem obdobju je Zamenhof leta 1887 svoj jezik predstavil v posebni knjigi, najprej v ruščini; izdelek je sprva imenoval kar mednarodni jezik, knjigo pa je objavil s psevdonimom Dr. Esperanto, kot izraz upanja, da bo njegov jezik dosegel svoj namen: jezikovno pravičnost, bistveno olajšano mednarodno sporazumevanje, ohranjanje vseh maternih jezikov, medsebojno razumevanje ljudi različnih narodnosti in posledično svet brez konfliktov in vojn. Jezikovna pravičnost esperanta je v tem, da bi lahko vsi ljudje na svetu imeli dostop do medsebojnega sporazumevanja samo z enim zlahka naučljivim pomožnim mednarodnim jezikom. Drugih tujih jezikov se tako veliki večini ljudi niti ne bi bilo več treba učiti (kar je zahtevno in zamudno početje), razen če jim to ne bi bilo v posebno veselje in zadovoljstvo.
Na začetku 20. stoletja so začeli tudi slovenski časopisi in revije poročati o novem univerzalnem jeziku esperantu in zdelo se je, da bo kljub neuspehu prejšnjega skupnega jezika volapüka esperanto doživel veselejšo usodo. Leta 1903 v Domu in svetu nepodpisani poročevalec predstavi kratko zgodovino esperanta in spregovori o skupnosti njegovih govorcev in govork: »Dandanašnji šteje esperanto do 80.000 privržencev. Od leta do leta, v novejšem času tudi od dne do dne, raste njihovo število. Največ je Francozov, potem pridejo Rusi. V najnovejšem času pa so se pred vsem začeli ogrevati za ta jezik tudi Angleži.« Prispevek sklene: »Vse kaže, da se bomo prej ali slej morali seznaniti ž njim.« V Učiteljskem tovarišu pet let kasneje dopisnica Škedenjska poroča o »občnem shodu esperantovcev« v Draždanih (kakor se je takrat reklo Dresdnu), »kamor je prispela iz najoddaljenejših provinc impozantna množica 2000 duš«, ki so za prepoznavnost na prsih nosili poseben znak. Izpostavi tudi nekaj, čemur bi lahko rekli medgeneracijska jezikovna pravičnost esperanta: »Da se esperanto nauči v teku enega meseca, kakor mi je pripovedoval neki Srb, je bržkone resnica, zakaj poleg jedva vzrasle mladine sem opazila, da ima znak na prsih tudi sključena gospa kakor belolasi starček.«
Esperanto in esperantistična skupnost rasteta in se razvijata do današnjih dni, tudi v naših koncih. A zdi se, da se ta plemenita ideja ni opazno dotaknila človeštva kot celote. Svet brez vojn? V dvajsetem stoletju so človeštvo doletele najprej prva največja, nato druga, še večja vojna – in nešteto manjših. Zapleteni razlogi za vojno niso povezani z jezikovno nezmožnostjo medsebojne komunikacije, ampak z nepripravljenostjo nanjo. Vojno poganja želja po premoči in po zaslužku, ki je za navadne ljudi preoblečena v ideologijo sovražnikove drugačnosti in zlonamernosti. Med najhujšimi vojnami v zadnjih tridesetih letih so tiste, kjer sovraštvo mori med ljudmi s skupnim ali zelo podobnim jezikom. Skupnosti bi se zlahka sporazumele vsaka s svojim jezikom, a ravno razmeroma majhne jezikovne razlike z razpihovanjem sovraštva postanejo začasni nepremostljivi prepadi.
Nekateri še vedno iščejo odrešilni mir v uresničevanju reka več jezikov znaš, več veljaš. Geslo se zadnje čase spet pogosto pojavlja pri oglaševalskih akcijah šol in fakultet, kjer imajo razvito infrastrukturo za poučevanje tujih jezikov in se upravičeno bojijo, da jim bo ob pomanjkanju vpisanih ta propadla. Znanje več jezikov seveda prinaša veliko dobrega, a večje veljave pravzaprav že dolgo ne več. Vse bolj se kaže, da lahko učinkovito osnovno medjezikovno sporazumevanje omogoča digitalna tehnologija – če sta za nekaj takega v skupnosti volja in interes. Učenje tujih jezikov bi tako lahko nehalo biti obvezna nuja in bi postalo izbirno veselje … Zveni znano?
Težava je v tem, da volja po premoči živi naprej in v vsakih okoliščinah najde način in jezik za lastno uresničevanje. Kot mi je odgovorila kolegica Marija, esperantistka četrte generacije v svoji družini, na vprašanje, kako da se ideja esperanta v zgodovini ni bolj prijela: ker žal pametnejši odneha.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik