Republika Francija v drugem členu ustave opredeljuje svoje simbole. Jezik Republike je francoščina. Državni simbol je modro-rdeče-bela trobojnica. Državna himna je Marsejeza. Deviza Republike je »Enakost, bratstvo, svoboda.« Njeno načelo je »vlada ljudstva, s strani ljudstva in za ljudstvo« (v rahlo nerodnem prevodu).
Republika Slovenija svoje simbole opredeljuje v šestem členu ustave. Prvi odstavek določa grb, drugi zastavo, tretji himno, v četrtem odstavku pa piše, da uporabo vsega skupaj določa zakon. Slovenščino kot uradni jezik države Slovenije (in italijanščino ter madžarščino kot uradna jezika na določenih manjšinskih področjih) določa 11. člen. Kake posebne devize ali načela države nimamo (je pa kar zabavno razmišljati o tem, kakšna bi utegnila biti – in kakšen politični in javnomnenjski cirkus bi imeli pri sprejemanju česa takega…).
Tudi v slovenskem javnem prostoru kar mrgoli takih in drugačnih sloganov, motov in udarnih gesel. Vsem trem besedam Slovar slovenskega knjižnega jezika pripisuje isti prvi pomen: »kratko izražena programska misel«. Vsega tega je res veliko v političnem in poslovnem komuniciranju, se pravi povsod tam, kjer je konkurence precej in nam nekdo hoče nekaj sporočiti (in prodati) na učinkovit, torej jedrnat, všečen in prepoznaven način. Znameniti primer (pred)volilnega gesla, ki ga je jezikoslovec Roman Jakobson z lucidno analizo nesmrtno zapisal v jezikoslovno znanstveno zakladnico, je »I like Ike« iz volilne kampanje Dwighta D. Eisenhowerja, z vzdevkom Ike, leta 1952. Geslo naj bi s svojo zvočnostjo povzročalo takorekoč fizično ugodje in na ta način povečalo všečnost kandidata pri volilnem telesu. Ike je zmagal.
Šole, gimnazije in fakultete v času mojega šolanja in študija menda niso imele kakšnih posebnih gesel ali sloganov. Sicer smo že v tistih davnih časih konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih imeli informativne dneve, na katerih smo bili deležni zmerne reklame za posamezno ustanovo, kakega prav posebnega pompa pa ni bilo. Ustanov je bilo bistveno manj, generacije so bile večje, tako da se pravzaprav nobeni šoli ni bilo treba zares bati premajhnega vpisa, konkurenca je bila bolj stvar prestiža kot pa preživetja.
Danes gre veliko bolj zares. V tekmi za pozornost in čim večji vpis med vse manjšo ciljno publiko so srednje, višje in visoke šole začele uporabljati različne oglaševalske kanale in taktike, od preprostih plakatov do kompleksnih večmedijskih kampanj. Skupni imenovalec vseh, ne glede na velikost in obseg, je slogan ali moto. Brez tega, kot kaže, ne gre. Pri tem pa nastopi težava: dobrega mota ni ravno lahko najti oziroma si ga izmisliti. Tudi najboljši moto potrebuje nekaj časa, da se zasidra med ciljno publiko kot prepoznavni znak neke ustanove ali njene dejavnosti. Izobraževalne ustanove so vsaj na začetku svoje oglaševanje bolj improvizirale kot ne – nekdo je poleg siceršnjih pedagoških ali administrativnih nalog postal zadolžen še za oglaševanje, vključno z izbiro gesla. Rezultat je bila množica neopaznih, neudarnih gesel – priljubljena rešitev je recimo formula »več kot…«, ki je z vsako reinkarnacijo vse bolj zguljena. Nekaj je bilo tudi prav slikovito nerodnih – spomnim se recimo informativnodnevnega gesla gimnazije Antona Aškerca (nasproti ljubljanske Filozofske fakultete): »Če ne veš kam, pridi na Aškerčevo«. Torej so merili na vse negotove izgubljence in izgubljenke. Ali gesla, ki naj bi pred leti prepričalo čim več kandidatov in kandidatk za vpis na doktorski študij na moji ljubi fakulteti: »Po doktorat na Filozofsko fakulteto.« Po solato na trg, po bencin na črpalko, po cigarete v trafiko, po znamke na pošto, po doktorat pa na Filozofsko fakulteto.
Od letos imamo v domači hiši novi moto: »Vemo, znamo, mar nam je. Filofaks.« Z njim smo se predstavljali na živahnih februarskih informativnih dnevih. Seveda imamo na fakultetni spletni strani tudi v nekaj odstavkih tehtnejše opredeljeni poslanstvo in vizijo naše ustanove. A za promocijo smo potrebovali nekaj kratkega in udarnega. Se je posrečilo? Ne vem, no. Ja, zveni zelo odločno, asertivno. Kar nekam preveč. Kako je že s praočetom filozofskega in sploh znanstvenega mišljenja v našem delu sveta, ki je edini vedel, da nič ne ve? Kritično mišljenje, ki je poslanstvo naše fakultete, seveda mora temeljiti na znanju in vedenju, a hkrati se mora znati odpreti dvomu in ga vgrajevati v novo spoznavanje. Zveza »vemo, znamo« zveni nekam dokončno. Kot bi zraven slišal izpuščeni vse. Vse vemo, vse znamo. Kar seveda ne drži; svet se v marsičem tako hitro spreminja, da marsikdaj danes od včerajšnjega vedenja ne ostane niti bežna sled, tudi če se človeštvo v nekaterih svojih temeljnih vidikih pravzaprav ni spremenilo že od antike naprej. Sestavina gesla »mar nam je« naj bi najbrž sporočala fakultetni pozitivni družbeni angažma, zavezanost k skrbi in pomoči tega potrebnih, k uveljavljanju človekovih pravic in odpravi družbenih krivic… A nerodno je, da se izraz »mar nam/mi je«, ki izvorno res pomeni, da nekomu za nekaj ni vseeno, zelo pogosto uporablja ravno v nasprotnem pomenu: da nekoga za nekaj čisto nič ne briga. Pa še rahlo starinsko zveni. Ko sem povprašal po vtisu o geslu domačo šestnajstletnico, je rekla, da se ji zdi kot volilno geslo za kakšno konzervativno stranko. Mogoče je avtor gesla hotel s starinskim izrazom doseči vtis spoštovanja tradicije, pred nevarnostjo učinka zaprašenosti pa se zavarovati s slengovskim pristavkom Filofaks.
No, bomo videli. (Mogoče pa bo to naslednji moto Filozofske – ali celo deviza Republike Slovenije).
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik