Prežihovemu Vorancu – kdor ga še pozna – rečemo skrajšano Prežih. Ker je po njem poimenovanih kar precej osnovnih šol v Sloveniji, tudi ljubljanska, kamor sem štiri leta hodil vaš jezikolumnist, sta tako daljše kot krajše pisateljevo ime še precej v jezikovnem prometu. Njegovo pravo ime je Lovro Kuhar. Nikoli ga ne srečamo v obliki Kuharjev Lovro.
Ne vem, kako govorijo o svoji šoli recimo učenci in učenke osnovne šole Danile Kumar. Hodijo samo na Danilo Kumar ali tudi na Kumarco ali morda na Kumarjevo ali morda kar na Kumar?
Predstavljajmo si spoznavni dialog dveh sveže pečenih ljubljanskih gimnazijk: Kam si hodila v osnovno? – Na Prežiha. Pa ti? – Na Kumar.
Vas ob tem zabolita oko in uho? Pri najstnikih in najstnicah smo itak vajeni takšnih in drugačnih jezikovnih vragolij, jezik jim dogaja po svoje, tudi s tem se trgajo otroštvu in upirajo prihajajoči odraslosti.
A tudi vsi drugi vse pogosteje (ni manj zanesljive oznake pri razpravljanju o jeziku) beremo in slišimo, da se ženske poimenuje samo s priimkom. Brez imena ali vsaj začetnice. Do nedavnega je to veljalo za nezaželeno, če že ne kar napačno, čeprav (iz nekih drugih časov) veljavna pravopisna pravila glede tega niso zares izrecna. Tako rabo lahko povezujemo vsaj z dvema razlogoma: idejnim in praktičnim. Lahko se prepletata, lahko pa delujeta samostojno. Najprej si poglejmo praktični vidik.
Človekova identiteta se v naših koncih in časih označuje z imenom in priimkom. Z njima se predstavljamo, z njima nas poimenujejo, omenjajo, razločujejo. Bodisi z obema hkrati (ko gre najbolj zares) bodisi samo z imenom bodisi samo s priimkom. Pri bolj formalnih priložnostih se predstavljamo tudi samo s priimkom, pri manj formalnih in zasebnih pogosteje samo z imenom. Ko se nagovarjamo, izbiramo izmed številnih možnosti, glede na naravo medsebojnega razmerja, deloma to sovpada tudi z odločitvijo za tikanje ali vikanje. Pred imenom in priimkom lahko uporabljamo še druge ogovorne izraze, gospa, kolega, profesorica, tovariš … Vse to nam omogoča razmeroma prožno izražanje razmerij. Tako pri pogovoru kot v pisnih besedilih pa je na delu še neka zakonitost, ki jo pri salonskem (ali šankarskem) razpravljanju o jezikovnih izbirah največkrat prezremo. Večkratno zaporedno poimenovanje ima svojo dinamiko. Prvo je ponavadi najbolj natančno, izrecno, saj mora poslušalkam in bralcem vzbuditi kar se da jasno predstavo, za kaj oziroma koga v besedilu gre. Naslednje omembe pa morajo biti jezikovno kar se da ekonomične – saj že vzpostavljeno predstavo samo obnavljajo. Na krajšo razdaljo zadoščajo zaimki, na malce daljšo pa je potrebna drugačna taktika. Ta dinamika je povezana z enim najtrdovratnejših klišejev šolske stilistike – da se v besedilu poimenovanja ne smejo ponavljati. Če govoriš o isti stvari, jo je treba ubesediti na različne načine. V resnici pa ne gre za stil, ampak za gospodarnost. Dobesedno ponavljanje je s stališča spoznavnega procesa pri običajnem razumevanju besedila nepotrebno – razen če ima kak poseben, dodaten namen ali učinek.
Vzemimo svež planiški primer iz našega Dnevnika: »Andersson, v Planici že zmagovalka tekme v skiatlonu /…/ je danes že kmalu pokazala, da jo bodo tekmice težko ujele.« Aha, ženska, poimenovana samo s priimkom. Za? Proti? Počasi. Najprej poglejmo, kje v besedilu se pojavi navedek: gre za prvi stavek besedila – po naslovu in podnaslovnem vodilu. V naslovu je takole: »Ebba Andersson prepričljiva zmagovalka na 30 km v Planici«. Podnaslov se nadaljuje: »Švedinja Ebba Andersson je zmagovalka /…/«. V besedilu pa je nato omenjena kot »Andersson«, »Švedinja« (dvakrat) in »vodilna«. Praktično gledano torej neprvo omenjanje žensk samo s priimkom pomeni bolj ekonomičen način izražanja. Edini alternativi sta omenjanje z imenom oziroma vsaj kratico ali brez imena in s svojilno izpeljanko priimka, torej E. Andersson ali Anderssonova. Praktičnega razloga za neprvo omenjanje imena ob priimku ni – ker smo zanj izvedeli že ob prvi omembi. Kaj pa svojilni pridevnik? Ta je manj praktičen od samega priimka (ker je daljši in ga je vsaj pri nekaterih priimkih tudi težko tvoriti) – pa vsaj za nekatere tudi idejno sporen, saj lahko vzbuja vtis, da je tako poimenovana ženska nekogaršnja last.
Nazaj v šolo: kdor obiskuje ljubljansko osnovno šolo Majde Vrhovnik, hodi na Majdo. Ko sem pred prešolanjem na Prežiha štiri leta obiskoval šišensko osnovno šolo Riharda Jakopiča, ni nihče nikoli rekel, da hodi na Riharda. Še danes se pogosto zgodi, da se v istih okoliščinah moške poimenuje ali nagovarja s priimki, ženske pa z imeni, čeprav so si moški in ženske po vseh drugih merilih enakovredni. In vse take in podobne jezikovne prakse ne le spominjajo na nekdanjo družbeno neenakost in neenakopravnost žensk in moških, ampak jo na prikrit način vzdržujejo.
Vso pravico imate, da vam gre na živce bodisi raba svojilnopridevniške oblike priimka bodisi samostojna imenovalniška raba priimka za žensko osebo. Tudi do trditve, da je to zadnje slovnično ali pravopisno ali jezikovno napačno, imate seveda pravico – nimate pa prav.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik