Na nedavnem posvetu na Ministrstvu za kulturo RS smo imeli predstavniki in predstavnice nekaterih ustanov, ki jih je izbralo ministrstvo, pravico, da v desetminutnem prispevku predstavimo svoja mnenja o tem, kaj bi z državno jezikovno politiko počeli v prihodnje. To je bil že drugi posvet v okviru priprave Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2026–2030, veljavni petletni program se namreč letos izteče. Prvi posvet je bil namenjen »osebam, ki potrebujejo prilagojene načine sporazumevanja« oziroma t. i. ranljivim skupinam, ministrstvo pa bo organiziralo še tretjega, za manjšinske skupnosti v Republiki Sloveniji.
S slovensko jezikovno politiko je že dolgo križ – morda celo bolj kot s politiko na splošno. Križ je namreč v tem, da se večini ljudi zdi samoumevno, da je glavni, če že ne edini slovenski jezikovnopolitični cilj ohranjanje, morda še razvoj slovenskega jezika. Pot do tega cilja pa je seveda skrb za jezik. Ob nedavni otvoritvi novega Muzeja slovenskega jezika in knjige na gradu Štanjel je recimo predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU za medije izjavil: »Slovenščini po eni strani ne gre slabo. Je na dvaindvajsetem do petindvajsetem mestu po uveljavljenosti v mednarodnem svetu, vendar pa ji lahko gre tudi zelo hitro na slabše, če zanjo ne bomo skrbeli.« Žal ne poznam te lestvice uveljavljenosti jezikov v mednarodnem svetu, zato tudi ne vem, kako uveljavljenost sploh pojmuje in kako meri. Samo po številčnosti govork in govorcev prav gotovo ne, že v Evropi je slovenščina glede tega šele v drugi polovici četrte deseterice, v svetu pa ima kar okoli 40 jezikov več kot 50 milijonov maternih govork in govorcev. Uveljavljenost ali moč jezika se seveda že dolgo ne merita več samo s številčnostjo. Slovenščina na mednarodnem jezikovnem prizorišču spominja na Ljubljano v konkurenci podobno velikih ali celo bistveno večjih mest v drugih državah: razmeroma majhna je, a ima tako bogato in raznovrstno kulturno, kulinarično, športno in turistično ponudbo oziroma dogajanje in življenje, kot jih nimajo mesta z mnogo številčnejšim prebivalstvom. Je pa tudi zato bivanje v njej vse dražje in dražje, še posebej za tiste, ki v njej stanujemo.
Je glavni cilj slovenske jezikovne politike torej doseči še višji položaj slovenščine na tej skrivnostni lestvici uveljavljenosti jezikov v mednarodnem svetu, recimo v petih letih? Kar bomo dosegli, če le bomo zanjo skrbeli? Kdo in kako pa naj skrbi za jezik? Najprej poglejmo, ali je glavni državni jezikovnopolitični cilj res ohranjanje in razvoj slovenskega jezika. Najbrž res, a s pridržkom in s predzgodbo. Zgodovinsko postopno uveljavljanje slovenščine kot uradnega in javnega jezika je bilo etično utemeljeno s temeljno naravno pravičnostjo, funkcionalno pa predvsem s tem, da je omogočalo večinskemu prebivalstvu, ki je govorilo samo svoj jezik, bistveno večjo družbeno vključenost, povezanost, s tem tudi svobodo in varnost, kot v prejšnji jezikovni ureditvi s prevladujočo nemščino. Slovenščina torej ni bila sama po sebi cilj, ampak sredstvo. Sredstvo za doseganje svobodnejše, bolj vključujoče, povezane, varnejše družbe. In to je pravzaprav še danes temeljni cilj ne le jezikovne, temveč sleherne politike. Ali naj bi vsaj bil. Za doseganje tega cilja pa ni dovolj le skrb za slovenščino, ampak uravnotežena skrb za vse, kar vključujočo, povezano, varno in svobodno družbo po jezikovni plati omogoča.
Omenjeni posvet ni pravzaprav prinesel nič kaj posebej novega – polarizirano (ne)razumevanje ciljev in poti slovenske jezikovne politike se vleče vsaj že od nastajanja prvega petletnega državnega jezikovnopolitičnega programa pred osemnajstimi leti. Toda na začetku druge četrtine 21. stoletja je vendarle nenavadno slišati besede predsednice stanovskega slavističnega društva in hkrati predsednice strokovne komisije za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo, ki za glavno težavo razglasi nizko bralno pismenost mladine, kot glavna ukrepa pa predlaga novo znanstveno slovnico slovenščine in nadaljnji razvoj novega jezikovnega tekmovanja med šolarji in šolarkami v poznavanju slovnice, pravopisa in zgodovine jezika, nazadnje pa še svetuje zmanjšanje števila jezikovnih dvojnic v slovenski knjižnojezikovni normi, saj da te govorce in govorke begajo in ovirajo na poti do dobrega obvladanja jezika. Je vse to skrb za slovenščino.
Po svoje je – ampak, milo rečeno, neustrezna razmeram. Znanstvena slovnica je v sodobnih jeziko(slo)vnih razmerah skoraj oksimoron, duhoviti nesmisel. Raziskovanje slovničnih in drugih jezikovnih značilnosti slovenščine v vsej njeni sodobni raznolikosti je seveda potrebno in dragoceno. A jezikoslovje ima bogat arzenal teorij in raziskovalnih metod, že posamezen jezikovni pojav je mogoče opisati in pojasniti na zelo različne načine, kaj šele celoto nekega jezika. Ideja, da mora na vrhu vedenja o jeziku kraljevati izklesana znanstvena slovnica (s kraljevskim soprogom, znanstvenim slovarjem), ki prinaša končne neizpodbitne resnice o slovenščini, vse drugo, kar pride prav ljudem in umetni inteligenci, pa mora biti izpeljano iz nje, je pravzaprav bolj verske kot znanstvene narave – spominja na koncept svete knjige.
Klesanje ene same jezikovne resnice, ki se ji moramo prilagoditi vsi, ki živimo slovenščino, tako tisti, ki smo se z njo učlovečili, kot tisti, ki se skupnosti pridružujejo kasneje, v današnjem času in prostoru ne pomeni rešitve, temveč problem. Taka skrb za slovenščino nas lahko res skrbi.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik