Oktobra 1983 sem vaš jezikolumnist pripotoval na neprostovoljni enoletni intenzivni tečaj srbohrvaščine na prelepi otok Lošinj. Z drugimi besedami, z osemnajstimi sem začel služiti obvezni enoletni vojaški rok. Enota mornariške pehote. V četi nas je bilo kakih 100. Prvih šest mesecev je bilo namenjeno temeljnemu vojaškemu usposabljanju in izobraževanju. Pa tudi, kot se je reklo, kovanju bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi.
Natančen urnik, disciplina. Zjutraj najprej telovadba, britje, zajtrk, nato tako imenovano postrojavanje. Kot pri stotinah drugih besed smo tudi pomen te spoznali kar v praksi; s hitrim sklepanjem in posnemanjem tistih, ki so očitno vedeli, za kaj gre. Kdor ni bil dovolj hiter, je bil precej zanesljivo tarča vsaj blagega posmeha, včasih pa tudi take ali drugačne kazni. Postrojavanje? Na betonski ploščadi pred našo hišo (tudi hiši se je reklo četa), v kateri sta bili dve veliki spalnici, stranišča brez vrat, kopalnica, hodnik z omarami za orožje in pisarna za častnike in podčastnike, se je morala vsa četa strumno postaviti v štiri vrste, v vsaki po en vod, morali smo biti oblečeni in oboroženi kot iz škatlice, pripravljeni za nadaljnje delo. Vodniki so nas hitro pregledali in se postavili vsak na začetek svojega voda. Nato smo vsi skupaj počakali na svetlo zvezdo dogodka, našega tovariša stotnika Ramiza Bajraktarevića. Ko se je ta – včasih takoj, včasih pa z dramatično zamudo – le prikazal iz stavbe, z nevarnim nasmehom in do sijaja zloščenimi škornji, je prikorakal do prvega vojaka v prvi vrste, počakal, da se je ta predstavil, si ga med tem kritično ogledal in se – če je bilo z vojakom in predstavitvijo vse v redu – takoj premaknil do naslednjega, kjer se je vse skupaj ponovilo, in tako do zadnjega v zadnji vrsti. Predstavljali smo se takole: postavil si se v položaj mirno in zakričal »Izvoltedruškapetane, vojnik« pa navedel svoj priimek in ime. Tako je bilo vsako jutro vsakega dne vseh prvih šestih mesecev, ne glede na vreme. In ne, pozimi na morju ni ves čas lepo. Še dolga leta po tem tečaju srbohrvaščine sem znal na pamet zaporedje vseh tečajnikov z vsemi imeni in priimki.
Če se je kdo predstavil premalo odločno in glasno, ga je stotnik standardno podražil z vprašanjem »Je si li doručkovao?«, torej »Si zajtrkoval?« – in morali smo se zasmejati. Čisto vsako jutro pa smo se ob postrojitvi zasmejali vsaj enkrat, in sicer ko je na vrsto prišel simpatični in (vsaj v konkurenci tedanjih jugoslovanskih osemnajstletnikov) debelušni Vojvodinec. Njegov dialekt ni prenesel hitrega izgovora in se je oglasil nekako takole, na široko in počasi: »Izvoolte, druš kaapetane, vojnik Skeeledžić Peeetar.« Čisto vsakokrat je bilo smešno.
Pri tem ritualu sem vsak dan pomislil – zakaj se ne predstavim v slovenščini? Saj skoraj ne bi bilo razlike: »Izvolite tovariš kapetan, vojak Stabej Marko«? Čeprav pri gimnazijski slovenščini takih stvari seveda nismo obravnavali, sem bil vendarle prepričan, da imam načelno pravico do rabe slovenščine tudi v vojski. Šele med študijem sem izvedel, da je bila v jugoslovanski vojski pravno gledano edina možna izjema od načela enakopravnosti jezikov le poveljevanje, ki se je lahko izvajalo samo »v enem od jezikov Jugoslavije«. A dejansko je bil »en od jezikov Jugoslavije« v vojski pač srbohrvaščina, in to ne le za poveljevanje, ampak čisto za vse. Najbolj me je skelelo, da si svoje pravice nisem upal uveljaviti – še poskusiti ne. Gotovo bi to stotnik Bajraktarević razumel kot izzivanje, kot izraz neposlušnosti, uporništva – in najverjetneje bi me povabil na zasebni pogovor v njegovo pisarno, ki se za povabljence ni nikoli dobro končal. Tako je moji slovenščini na Lošinju ostal na razpolago samo prosti čas za druženje med Slovenci – pa še to v očeh vojske ni bilo ravno zaželeno, saj druženje po načelu narodnosti seveda ni kovalo prav trdnega bratstva in enotnosti. Nekateri Slovenci so zato opuščali slovenščino celo v prostočasnem medsebojnem pogovoru, kar se nam je drugim zdelo res trapasto.
Tisto zimo je na otvoritvi zimske olimpijade v Sarajevu Bojan Križaj v imenu vseh športnikov in športnic izrekel olimpijsko prisego v slovenščini. Zdelo se je samoumevno, a je bilo za odločitev potrebno precej predhodne skrite diplomacije. Bojanu se je malce zataknilo. Bi se mu zataknilo tudi v srbohrvaščini?
Od vsega tega je že več kot štirideset let. Jugoslavije že zdavnaj ni več. Mlajše generacije si služenja vojaškega roka sploh ne morejo predstavljati, kar se vsaj meni zdi odlično. Slovenščina je uradni in javni jezik Republike Slovenije in (sicer v različnem obsegu) slovenskih manjšin v sosednjih državah. Je eden od uradnih jezikov Evropske Unije. Ne zdi se nam več možno, da bi morala slovenska mladina neprostovoljno nekje preživeti leto ali več, in sicer v tujem jeziku, ne da bi se prej (in nato sproti) imela možnost tega jezika vsaj učiti, če že ne naučiti.
A nekje globoko v nas utripa ostanek nekdanjih časov. Zdi se nam namreč, da bi morali vsi, ki prihajajo v Slovenijo delat, študirat, ustvarjat (razen morda tistih, ki prihajajo igrat za kak športni klub ali reprezentanco), pač znati slovenščino – če pa je še ne znajo, se jo bodo že sproti sami naučili. Čim o tem sicer le malce bolj premislimo, hitro pridemo do spoznanja, da tako zlahka ne gre in ne bo šlo. Drugi – morda tisti, ki so se slovenščini v jugoslovanski vojski popolnoma odrekali? – pa se obnašajo tako, kot da je slovenščina vse bolj primerna le za nekatere zasebne potrebe, za vse resnejše zadeve pa je primernejša angleščina. Tudi ti potrebujejo malce globlji premislek. Čigava vojska smo in kaj kujemo?
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik