Ali z drugimi besedami: skozi trnje do resolucije o nacionalnem programu za kulturo, skupaj s podrobnim akcijskim načrtom, ki ju je nedavno sprejela vlada. Bojim se, da bo današnja kolumna za večino bralcev in bralk malce dolgočasna, a tako pač je s financami: nad številkami glava omahne, a pajčevine v trebuhu budijo zaspane oči. Skratka, v omenjeno resolucijo in akcijski načrt so vključena naslednja štiri leta, letošnje in še tri, finance so razdelane precej podrobno, kar je hvalevredno. Kolikor razumem stvari, je v delitev sredstev zajet kar celoten proračun ministrstva za kulturo in če bo slovenščina pod vladno dirigentsko palico ministrice Vrečko vsaj še dve leti, se resolucijo, predvsem pa akcijski načrt, splača pogledati od blizu. Koliko torej ministrstvo za kulturo stane slovenščina?
Nova resolucija nadomešča prejšnjo, ki jo je februarja 2022 sprejela vlada Janeza Janše. Pri opisu, kakšni so glede slovenščine načrti sedanje vlade, je zanimivo pogledati predvsem to, kateri deli besedila tako prejšnje resolucije kot tudi prvega letošnjega februarskega predloga so preživeli, kaj je bilo dodano in kaj odvzeto. Po novem je bila poleg skrbi za slovenščino v digitalnih platformah zaznana tudi umetna inteligenca, kar je dobro. V vmesnem času je izpadla konkretna navedba skrbi za sintezo govora, kar je najbrž tudi dobro, saj bi bil ta del jezikovnih tehnologij neupravičeno izpostavljen. Ostal pa je pomemben del, ki pravi, da bo na področju jezikovne opremljenosti ministrstvo »spodbujalo digitalizacijo, gradnjo, posodabljanje in vzdrževanje temeljnih jezikovnih tehnologij za slovenščino ter podpiralo prost dostop do jezikovnih virov in priročnikov«. Nova resolucija bi sicer potrebovala še kakšno branje, saj med cilji najdemo precej vratolomne ubeseditve, kot so »slovenski jezik spada med manjše jezikovne skupnosti« ali »cilj skrbi tudi za razvoj slovenskega jezika«.
A konkretno k številkam. Resolucija in akcijski načrt kulturo delita po področjih in eno od njih nastopa pod imenom »slovenski jezik in jezikovna politika«. V akcijskem načrtu, ki ima v posamičnem letu vrednost med 230 in 245 milijoni evrov, sta od petinsedemdesetih ukrepov navedena dva, ki pokrivata specifično področje slovenskega jezika. Ukrep številka 44 ima naslov »spremljanje, razvoj in promocija javne rabe slovenskega jezika« in omenja dva sklopa javnih razpisov. Prvi je za izvedbo projektov na podlagi nacionalnega programa za jezikovno politiko in vsebuje teme, kot so gradiva za učenje slovenskega jezika, nadgradnjo jezikovnih portalov ter projekte za osebe s prilagojenimi načini sporazumevanja. Drugi je za promocijo slovenskega jezika v vsakdanji rabi, ki krepi bralno pismenost, skrbi za ohranjanje narečij, ozavešča o pomenu lektorskih storitev itd. Letna vrednost razpisov na podlagi tega ukrepa je 336.000 evrov. Vsako leto ministrstvo namerava financirati osemnajst projektov, enako kot v letošnjem letu, tako da v tem primeru gre bolj ali manj za standardno dejavnost ministrstva, ki na podoben način poteka že nekaj let.
Milijon in pol na leto specifično za jezične teme predstavlja malo več kot pol odstotka celotnega proračuna ministrstva za kulturo. Ukrep »spodbujanja trajnostnega kulturnega turizma« je dobil okrog dvajset milijonov letno. Takšna so torej nevarna razmerja v kulturi.
Drugi ukrep – številka 56 – se imenuje »gradnja in posodabljanje infrastrukture za slovenski jezik v digitalnem okolju«. Delno gre za kohezijski ukrep, kot v oklepaju dodaja ministrstvo, kar pomeni, da so zanj našli nova sredstva, verjetno iz Načrta za okrevanje in odpornost. Ministrstvo namerava financirati tri sklope: prvi je splošna infrastruktura za slovenski jezik v digitalnem okolju, drugi je opredeljen kot posodabljanje in vzdrževanje jezikovnih korpusov, referenčnih in specializiranih korpusov slovenščine ter nadgradnja jezikovnih priročnikov. S tretjim sklopom ministrstvo namerava sofinancirati dostopnost kulturnih vsebin za osebe z različnimi oviranostmi. Pri tem je omenjen predvsem razvoj samodejnega podnaslavljanja, ki vključuje nadgradnjo in posodabljanje govornih tehnologij, strojno prevajanje ter izdelavo in nadgradnjo korpusov govorjenih besedil za razvoj govornih tehnologij. Ukrep je prvenstveno usmerjen k večanju dostopnosti slovenščine za slušno ovirane in zanj je namenjenih približno 1,3 milijona evrov letno.
Pri ukrepu številka 56 je zanimivih še par podrobnosti. V opisu je omenjen tudi »kazalnik«, s katerim se konkretno meri uspešnost ukrepa. Uporabniki storitev samodejnega podnaslavljanja so predvsem gluhi, naglušni in starejši, izhodiščna vrednost je nič, ciljna vrednost leta 2027 pa vsaj dvesto tisoč uporabnikov. Sodelujoča javna ustanova pri tem ukrepu je Radiotelevizija Slovenija. Če prav razumem namen ministrstva, želi s tem ukrepom ubiti več muh na en mah: dofinancirati RTVSLO, ki se – kot slišimo – utaplja v rdečih številkah, in hkrati na nek način prisiliti to ustanovo, da poskrbi za sprotno strojno podnaslavljanje vseh vsebin, kar bi glede na dostopne tehnologije pravzaprav že lahko bilo na voljo. In končno: mi vsi po novem vemo, koliko je po mnenju ministrstva Slovencev in Slovenk, ki jim do konca navita glasnost na televiziji ali drugih napravah ne pomaga več. Na nek način so torej govorne tehnologije za slovenščino preko skrbi za osebe z različnimi oviranostmi in za Radiotelevizijo Slovenija zmagovalec akcijskega načrta 2024–2027, ko govorimo o jezikovni politiki.
A vendarle: milijon in pol na leto specifično za jezične teme predstavlja malo več kot pol odstotka celotnega proračuna ministrstva za kulturo. Ukrep »spodbujanja trajnostnega kulturnega turizma« je dobil okrog dvajset milijonov letno. Takšna so torej nevarna razmerja v kulturi.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik