Jezik ni živ organizem. Jezik je del organizma. Jezik je mišica. Dobesedno. No, ne le ena, jezik je mišičast organ z več mišicami – in več vlogami. Človekov jezik sodeluje pri vnosu hrane, omogoča okušanje in sodeluje pri oblikovanju glasov in govornem sporazumevanju. Pri tem zadnjem je tako odločilen, da je postal kar metaforično poimenovanje za celoten znakovni sistem, tudi za pisno, ne le govorno uporabo. Je s pomenskim prenosom v abstraktno poimenovanje jezik izgubil svoj mišičasti značaj? Niti ne, se zdi – tudi jezik kot sistem izrazil ima precej mišičnih lastnosti.
Katerih? Začnimo s precej splošno: mišice niso namenjene same sebi. Tudi jezik ni. Imamo ga, da z njim sporočamo, se sporazumevamo, se informiramo, spoznavamo, mislimo. No, z njim ravno ne mislimo, a brez njega – takega ali drugačnega – zares misliti tudi ne moremo. Lahko sicer rečemo, da smo mi zaradi jezika in ne jezik zaradi nas, ampak to do neke mere velja samo v zgodovinskem smislu. Skupen jezik je zelo primerno gojišče in rastišče skupnega mi. A jezika brez govorcev in govork ni. (Razen tistih, ki so sicer ostali brez, a so jih še pravočasno konzervirali in so nekako v zamrznjenem stanju; si predstavljate holivudsko uspešnico Lingvistični park, v katerem nora znanstvena ekipa klonirane ljudi gnete v skupnosti maternih govork in govorcev oživljenih dokumentiranih izumrlih jezikov?) Vsekakor pa jeziki niso zaradi samih sebe. In mi nismo njihovi prenašalci, ampak jih soustvarjamo in sooblikujemo. Čisto vsi; čeprav ne vsi enako.
Druga mišična lastnost (velja za progaste mišice): če hočemo dobro delujoče mišice, jih moramo redno uporabljati. Če jih ne, delujejo slabše (kar nam ne otežuje le tistih opravil, za katera so mišice potrebne, ampak slabo vpliva na ves organizem, vse do imunskega sistema). Če jih dolgo ne, pa tako oslabijo, da jih le stežka ponovno opolnomočimo. Enako je z jezikom. Najprej pri posamezniku in posameznici: kdor nekega jezika ne uporablja, ga izgublja, pozablja, tone mu v spodnje plasti spomina. Nekateri deli se sicer ohranijo dlje in jih kljub nerabi vendarle še lahko prikličemo na plan – a vse manj in vse težje. Velja tudi v drugo smer: bolj ko jezik uporabljaš, bolje ti gre z jezika. A kot je pri zdravi telesni vadbi treba poskrbeti za vse mišične skupine, tako tudi jezikovno zmožnost krepi predvsem raznovrstna jezikovna raba, po vsebini, obliki in namenu. Čim bogatejši preplet vsega imamo na dnevnem, tedenskem, letnem jezikovnem sporedu, bolj sproščeni in prožni bomo stopali tudi v nepredvidljive jezikovne situacije, saj vemo, da se bomo najverjetneje dobro znašli. Podobno velja tudi za jezik sam, kot (precej abstraktno) celoto. Več in bolj ko se uporablja, več ga je in boljši je. Boljši ne sam po sebi (kot tudi mišice niso), ampak po tem, da je zmogljivejši, prožnejši, svojim govorcem in govorkam ponuja veliko možnosti, kaj in kako lahko z njim počnejo.
So ljudje, ki gradijo mišice samo za to, da jih lahko razkazujejo, nekateri celo na posebnih tekmovanjih. Temu posvetijo ogromno časa, energije, temu podredijo svojo prehrano in še kaj. Zakaj ne? Samozavestno komaj čakajo na prve tople spomladanske dni, ko lahko svoje mišičasto telo pokažejo pod oprijetimi tankimi majicami in hlačami. A menda na dolgi rok prav posebej zdrava in blagodejna taka gradnja mišic ni. Lahko tudi to povežemo z jezikom? Kakih jezikovnih telovadnic in fitnesov ne poznam – še najbližje temu so pravzaprav knjižnice in knjigarne, pa seveda vse izobraževalne ustanove. V zadnjem času je v bistvu najpogostejša jezikovna telovadna naprava kar pametni telefon. Z veliko možnostmi, pa tudi veliko omejitvami. Nimam sicer kakih posebnih izkušenj s tem, da bi mišičasti nemišičaste gledali zviška ali jih celo pomilovali ali zaničevali. Z jezikom pa se to rado dogaja: nekateri radi kažejo svoje jezikovne mišice, še posebej takrat, ko želijo nekoga jezikovno manj veščega tako ali drugače očrniti ali osmešiti. Taki razkazovalci jezikovnih mišic sicer običajno nimajo prav posebno bogatega in raznovrstnega jezikovnega znanja, ampak oznanjajo kako stereotipno jezikovno prepričanje o nekem prav in narobe, ki so ga pobrali bog ve kje in bog ve od koga.
Ste že kdaj opazili, kaj ponavadi ponujajo trgovine s športno opremo na površinah takoj pri vhodu? Vsaj moj vtis je, da so to tekaški copati. Ne teniški, ne nogometni, ne košarkarski, ne kolesarski, morda so zraven kvečjemu pohodni čevlji. Kako to? Moja domneva je tale: človeka, nezadovoljnega s svojo fizično (in psihično) formo, ki tava po nakupovalnih središčih in zatava v športno trgovino, prešine odrešilna misel. Dovolj je fizične nedejavnosti, nečesa se bom lotil. In tek se zdi večinoma najboljša prva izbira. Tečeš lahko kadarkoli, kjerkoli, s komerkoli ali sam. Za košarko, nogomet, tenis potrebuješ še žogo, ekipo, igrišče. Tekaški copati pa so neke vrste obet sprememb, vstopnica za drugačnega sebe. Tudi če ostanejo dolgo – ali kar za zmeraj – nerabljeni na najvišji polici v domači omari za čevlje. Zakaj pa je trgovin s športno opremo pri nas bistveno več kot knjižnic in knjigarn? Zakaj je športnih dvoran več kot gledaliških?
Mogoče zato, ker se ne zavedamo, da je tudi jezik – mišica.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik