Prijatelj, s katerim sva si pred davnimi leti delila par glasbenih bendov, mi je pred kratkim poslal datoteko. Izdelal jo je umetnointeligenčni program, specializiran za glasbo. Pred kakimi tridesetimi leti sem ob neki priložnosti sestavil melodijico, prijatelj ji je par let kasneje dodal slovensko besedilo.
adeva ni bila nikoli posneta, občasno jo je na domačih zabavah slišalo nekaj partnerk, prijateljic in prijateljev, sorodnic in sorodnikov. In to je bilo to, zasebna miniatura za dober občutek. Torej, v poslani avdio datoteki je bil stari komadič s perfektnim zvokom, aranžiran v mehki džezovski maniri, z lepim ženskim vokalom. Program je vse naredil zgolj iz njegovega posnetka s kitaro in glasom.
Občutki ob poslušanju so bili večplastni: osuplost, očaranost, vzhičenje, navdušenje. Tisto pač, kar človeka obide, ko se nekako zave, da svet ni več isti, čeprav se je tega na drugi ravni zavedal tudi prej. Mehanično ustvarjanje, poustvarjanje in obdelovanje glasbe seveda ni od včeraj. Že devetnajsto stoletje je bilo polno resničnih mehaničnih čudes, glasbenih avtomatov, pri katerih so bili v različno velike škatle in omare spretno zapakirani pravi inštrumenti, ki so skupaj s perforiranimi trakovi z navodili, kdaj in kako se lahko oglasi posamezen inštrument, znali ustvariti fascinantno mehansko glasbo. Verjetno so v ljudski imaginaciji ostali povezani predvsem z zabaviščnimi parki, cirkusi, podeželskimi sejmi, ali z mehanizirano klavirsko spremljavo nemih filmov z začetka 20. stoletja. Živi glasbeniki so pač dragi. Ti mehanični čudeži so bili zelo popularni, dokler jih niso učinkovito odpravili džuboksi s posneto glasbo na vinilkah.
Transformativne tehnične novosti pogosto spremljajo apokaliptične napovedi in nostalgičen spomin na izgubljeno zlato dobo v idealizirani preteklosti. Na primer, leta 1903 rojeni nemški filozof Theodor Adorno je možnost snemanja in reprodukcije glasbe, ki se je razširila zlasti v njegovih formativnih letih, povezal s komodifikacijo, postvarjenjem glasbene izkušnje, ki se je zanj iz enkratne poslušalske izkušnje spremenila v banalno kapitalistično prodajno robo, pri čemer je izgubila resnično umetniško avro in postala del masovne kulture s povprečno ali – bolj verjetno – slabo glasbo. Kot vemo, je ne glede na Adorna instrumentalno mehaniko in snemalne tehnike kasneje nadgradila še raznovrstna glasbena elektronika, ki je postala dostopnejša nekje od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vzorčenje bodisi zvokov ali glasbenih sekvenc je predvsem v zadnjih desetletjih postalo nadvse popularno. A vendar: vse dosedanje možnosti so predpostavljale ključnega človeškega ustvarjalca ali vsaj upravljalca, kreativca z idejo, glasbenim občutkom in določenim nivojem znanja.
Vse, kar potrebujete zdaj, je navodilo, prompt. In glasbeniki so predvidljivo ponoreli – predvsem v Veliki Britaniji, kjer naj bi glasbena industrija samo v letu 2023 obrnila 7,6 milijard funtov. Februarja letos je 48.000 avtorjev podpisalo protest proti nameri britanske vlade glede sprememb avtorske zakonodaje, ki naj bi dovoljevala uporabo posnetkov za treniranje (med drugim tudi glasbenih) umetnointeligenčnih modelov. Izdali so »tihi album« z dvanajstimi skladbami, ki se glasijo takole: The British Governement Must Not Legalise Music Theft To Benefit AI Companies. Po naše: britanska vlada ne sme legalizirati kraje glasbe v korist UI podjetij. Album je dostopen na YouTubu, na posnetkih je pač tišina, češ – naredite UI modele iz tega. Pobudi so se pridružila znana imena, med njimi Paul McCartney, Björn Ulvaeus, Kate Bush, Elton John, Annie Lennox, Andrew Lloyd Webber in mnogi drugi.
In kaj imajo britanski glasbeniki s slovenščino? Prvič, spori glede uporabe zaščitenih avtorskih del za treniranje umetnointeligenčnih modelov so stvar, ki jo bo tako ali drugače treba razrešiti in rekel bi, da bodo v primeru angleške glasbene industrije te rešitve drugačne od slovenskih, glede na denarje, ki se obračajo tam. O avtorskopravnih zadregah sem že pisal, predvsem v zvezi s slovenskim modelom GaMS.
Kar je po mojem vredno razmisleka, je dejstvo, da v trenutnem stanju popularni glasbeni umetnointeligenčni modeli ne obvladajo slovenščine. Prijatelj iz prvega odstavka mi je ob pošiljanju posnetka razložil, da program posnetka ni zmogel ustvariti z besedilom v slovenščini in da se je potem pač potrudil s prevodom oziroma z angleško priredbo. Model pa seveda obvlada jezike, ki imajo precej večjo glasbeno produkcijo, med drugim tudi bolj razširjene južnoslovanske jezike. To so omejitve, ki jih je zelo težko preseči. Po eni strani so torej slovenski glasbeniki bolje zavarovani pred umetnointeligenčno »konkurenco« kot angleški, po drugi strani pa imajo potencialni slovenski glasbeni »navodilaši« manjše možnosti pri rabi umetne inteligence in se bodo morali zateči k že tako privlačnejši angleščini. Za konec: predstavljajte si kakšen prihodnji glasbeni festival, recimo Melodije morja in sonca, na katerem bi se z izvirnimi avtorji pomerilo nekaj piscev navodil, ki bi uporabljali slovenske glasbene umetnointeligenčne modele. Upamo lahko na zmago – dobre glasbe.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik