Na začetku oktobra se je mlada slovenska športnica na daljnem vzhodu uvrstila v finale zadnje letošnje tekme svetovnega pokala. V finalu ji sicer ni šlo, kot bi si želela, a je bila vseeno zadovoljna, kot je izjavila za radio, »čeprav nisem dostavila«.
Najbrž nihče ni resno pomislil, da je športnica kar naenkrat začela govoriti o dostavi hrane ali paketov. Ne, iz konteksta smo lahko razbrali, da je z »dostaviti« mislila »doseči uspeh oziroma zaželeni rezultat«. Od kod ta nenavadna raba? Seveda, z dobesednim prevodom iz angleščine, kjer deliver pomeni vse to in še kaj. Je tako tudi v slovenščini? Za večino morda še ne, za nekatere pa očitno že.
Približno v istem času sem se vaš jezikolumnist prvič samostojno spoprijel z naborom telesnih vaj za hrbet, ki mi ga je pripravil fizioterapevt. Vaje je izbral iz neke široke zaloge pripravljenih vaj in mi do njih poslal povezavo po e-pošti. Še prej mi jih je v živo predstavil in pokazal, kako se jih prav izvaja. Ko sem nato doma kliknil na povezavo, se mi je prikazala stran v angleščini. Vsaka vaja ima naziv, video predstavitev in opis v treh rubrikah: kako vajo narediti, kaj je treba med njo čutiti in katerim napačnim gibom se je treba izogniti. V glavnem sem si sicer zapomnil fizioterapevtova navodila, pri nekaterih odprtih vprašanjih pa sem si pač moral pomagati z opisom v angleščini. Pri tem sicer ni šlo čisto gladko, saj si s telovadno angleščino nisva zelo blizu. In čeprav si tudi s telovadno slovenščino nisva prav blizu, sem se pri naslednji samostojni vadbi, ko sem spet odprl spletno stran z vajami, vendarle odločil za ponujeni (avtomatski) prevod v slovenščino. Pri izvajanju vaj mi je bilo nekoliko lažje – sicer najbrž ne toliko zaradi slovenščine kot zato, ker sem vaje pač samostojno delal že drugič. In prevod? Precej tekoč, kolikor lahko presodim, z nekaterimi ne prav domače zvenečimi zvezami in z občasno nenavadno skladnjo – ampak, kot rečeno, kdo sem, da bom presojal ustreznost telovadne govorice? Izraz »telesno središče« se mi je recimo zdel nenavaden, sem pa lahko iz konteksta precej dobro sklepal, kaj pomeni. In ko sem naslednjič odprl zadevo, je bil prevod drugačen – namesto središča je bilo npr. jedro. Pri neki vaji je izvedbeno navodilo takole: »hrbet naj bo raven, jedro pa pripeto«. Iz videa in splošnega občutka sem razumel, da morajo ob ravnem hrbtu biti napete tudi trebušne mišice. Kaj je jedro, sem sklepal (kot pri prejšnjem prevodu, kaj je telesno središče). Kaj pa, če ne bi vedel ali bi se hotel prepričati? Lahko grem na portal Fran in poiščem besedo jedro v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Najdem 8 pomenov pa še precej obsežno frazeološko in terminološko gnezdo; prav noben pomen ali primer pa ni povezan s področjem telovadbe ali fizioterapije. Lahko vprašam umetnointeligenčno pomoč. Dve pomočnici, Copilot in ChatGPT, ki sem ju povprašal, sta mi brez oklevanja zelo razumljivo pojasnili vse tri meni (in slovenščini) nenavadne zveze: telesno sredico, središče in telesno jedro. Znali sta mi tudi svetovati, katera od zvez je v slovenščini običajnejša. Pri tem sta bili strpni in vljudni. Dostavili sta precej bolje, kot bi človek pričakoval.
Jutri je mednarodni dan slovarjev, ob njem poteka že od včeraj vrsta promocijskih in strokovnih dejavnosti. Slovenski slovarji oziroma slovarji, ki vključujejo slovenščino, imajo častitljivo tradicijo, skoraj enako dolgo, kot je neprekinjena tradicija knjižne slovenščine. In če sodimo samo po razvpitem in dobro oglaševanem portalu Fran, je slovarjev s slovenščino iz leta v leto več, najrazličnejših vrst. Toda veliko vprašanje je, ali je izdelava klasičnih samostojnih slovarjev dolgoročno sploh še smiselna. Seveda je oznaka »klasični samostojni slovar« presplošna, morda celo zavajajoča: že dolgo v naprednejšem slovaropisju to ne pomeni slovarja v knjižni, ampak v digitalni obliki, ki lahko izkorišča skoraj neomejen prostor, možnost digitalnih povezav, večpredstavnosti in podobnega. Slovensko slovaropisje je do nedavnega vsak nov slovar pretežno še vedno najprej natisnilo in ga šele nato ponudilo v elektronski obliki. Ne zato, ker bi tako želeli in to potrebovali uporabnice in uporabniki, ampak ker je bilo tako laže dobiti subvencije in vsaj nekaj izkupička od prodaje slovarjev javni knjižnični mreži. Koliko so slovenski slovarji v uporabi, je težko reči na splošno, kljub nekaj opravljenim raziskavam. Število dnevnih poizvedb na omenjenem portalu je sicer spoštovanja vredno, a kaj prida o dejanski uporabnosti obstoječih slovarskih in drugih jezikovnih informacij na portalu ne pove.
Splošna javnost nima (več) časa in potrpljenja za brskanje po slovarjih, kjer iskanih informacij marsikdaj sploh ni, so zastarele ali drugače nezanesljive. Slovenščina se bliskovito spreminja, večinoma zaradi intenzivnega stika z angleščino. To nam lahko ni všeč, a preprečiti tega ne moremo. Lahko pa učinke blažimo. Predvsem v imenu tistih, ki niso v dnevnem stiku z angleščino in težje razumejo, kaj pomeni, da športnica ni dostavila ali kaj je telesna sredica. Umetna inteligenca zna to že zdaj razumljivo in vljudno pojasniti. Zato poskrbimo, da bo o slovenščini vedela še več in jo znala še bolje. Tako bomo slovenščino uspešno dostavili – v prihodnost.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik