Ko sem pred več kot tridesetimi leti začel delati kot knjižni urednik na eni od slovenskih založb, me je kmalu presenetilo nekaj, česar kot otrok socializma sprva intelektualno sploh nisem mogel dobro zapopasti. Na založbo smo razmeroma pogosto dobivali uradna sporočila odvetniških pisarn, tudi iz tujine, z zahtevo, da moramo v dvojezičnih slovarjih ob navedbi te ali one slovarske iztočnice dodati znak za registrirano blagovno znamko, sicer nas bodo tožili. Grožnje so bile videti kar strašljive, čeprav se potem ni zgodilo nič.
Takrat ravnokar končani ultimativni enojezični Slovar slovenskega knjižnega jezika je nastajal v drugačnem političnem sistemu z drugačno logiko lastništva. V njem so bili opisani mercedesi, beemveji, superge, coca-cole in še marsikaj, brez posebnih znakcev in opozoril, da je nekdo lastnik omenjenega koščka slovenskega jezika. Na podlagi skupnostne socialistične izkušnje smo najbrž imeli občutek, da je jezik, ki ga opisujemo, last vseh. Ko se iz trgovin, televizijskih reklam in reklamnih panojev preseli v slovar, se čudežno razlastnini. Nekako smo menili, da od objektivnih opisovalcev besed pač ne morete zahtevati, naj vesoljnemu slovenstvu sporočajo, da je ta ali ona slovenska beseda v lasti Bayerische Motoren Werke ali podjetja Superga. »Ne tako hitro«, so rekli pravni zastopniki nove politične ureditve, »odločili ste se za varovanje zasebne lastnine«.
Če se vam zdaj v kapitalizmu zdi, da je vaš lastniški košček jezika treba zavarovati pred zlobno konkurenco, lahko to naredite preko Urada za intelektualno lastnino Republike Slovenije, ki spada pod gospodarsko ministrstvo.
Če se vam zdaj v kapitalizmu zdi, da je vaš lastniški košček jezika treba zavarovati pred zlobno konkurenco, lahko to naredite preko Urada za intelektualno lastnino Republike Slovenije, ki spada pod gospodarsko ministrstvo. Na svoji prvi spletni strani vas urad lepo opozori, da registracija blagovnih znamk ni preprosta. Že določila Zakona o industrijski lastnini so zagonetna: »Kot znamka se ne sme registrirati znak, ki ne more biti znamka«. Hm, razumem. Zdi se logično. A tudi nepotrebno. Nadaljnja določila se večinoma vrtijo okrog možnosti razlikovanja, zavajanja, tudi glede geografskega izvora, varovanja državnih grbov, emblemov, zastav in tako dalje. Izpostavljam pa dve določili. Prvo pravi, da ne morete registrirati znamke, ki »sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi«. Kar je še kar spolzek teren – kdo in na podlagi kakšnih kriterijev potem presoja, kaj je postalo v jeziku »običajno«?
Drugo določilo pravi, da ne morete registrirati znamke, »ki nasprotuje javnemu redu ali morali«. V zvezi s tem obstaja precej zabavnega materiala, na primer trnova pot blagovne znamke »Fucking Hell«. Gre za nemško svetlo pivo s precej zapomnljivim imenom, ki pa so ga razni evropski uradi za intelektualno lastnino zavračali na podlagi nasprotovanja javni morali. Šele ko so pravniki izdelovalca argumentirali, da gre za avstrijsko vasico Fucking in »hell« v pomenu svetel v nemščini, so pivo uspeli registrirati. Pri obnavljanju registracije pa iznajdljivemu nemškemu pivovarju ne bo pomagalo, da so se Fuckingžani pred nekaj leti žal odločili, da svojo vasico preimenujejo v Fugging. Baje zato, ker so se naveličali ameriških turistov, ki so se množično slikarili ob cestnih tablah, in tujih uradnikov, ki so pokali od smeha ob pregledu njihovih potnih listov. Uspešna registracija svetlega piva iz Fuckinga pa je opogumila tudi druge, na primer avtorje nemške filmske serije »Fack ju Göhte«, v prostem prevodu »Jebi se, Goethe«. Ti so po dolgem boju uspeli registrirati blagovno znamko, tudi z argumenti, da »je bil dostop mladine do navedenih komedij odobren s tem naslovom, Goethejev inštitut pa jih je uporabil v izobraževalne namene«. Vsa čast pravnikom.
Blagovnih znamk, ki so registrirane v Sloveniji, je skupaj 24.758, med njimi najdemo tudi splošno rabljene besede ali zveze, kot so radenska, cockta, pips, varikina, jupi, coca-cola, cedevita, šentjanževec, dobrovoljček, čokolino, frutolino, kokošja juha, vegeta, grajsko črno, čokolešnik, lekadol, septolete, edigs, gorenjka, bajadera in še in še. A zdi se, da je pri njihovi uporabi treba biti previden. Namreč, na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani smo letos decembra predstavljali »besede leta«, ki so zaznamovale iztekajoče se leto. Ugotavljali smo, da je umetni inteligenci raba še narasla, med izpostavljenimi besedami je predvsem carina. Ena od ugotovitev je bila, da je bila beseda božičnica v preteklosti zelo redko uporabljena, letos pa je raba močno narasla. Med novimi besedami so dvonamenskost, sokoordinatorstvo, protidronski, moškosfera in parasocialen. Pač statistična analiza jezika spletnih medijev.
Blagovnih znamk, ki so registrirane v Sloveniji, je skupaj 24.758, med njimi najdemo tudi splošno rabljene besede ali zveze, kot so radenska, cockta, pips, varikina, jupi, coca-cola, cedevita, šentjanževec, dobrovoljček, čokolino, frutolino, kokošja juha, vegeta, bajadera in še in še. A zdi se, da je pri njihovi uporabi treba biti previden.
A tik pred predstavitvijo smo od pravnega zastopnika ZRC SAZU prejeli »prvo opozorilo« o »nedovoljeni uporabi blagovne znamke«. Znatno presenečeni smo potem ugotovili, da se je ZRC SAZU kot javni raziskovalni zavod ponovno lotil industrijskega podjetništva in že leta 2020 registriral blagovno znamko BESEDA LETA ZRC SAZU. Za dobro mero ob tem še besedo tedna in meseca, in sicer pod kategorijo »organizacija zabavnih in izobraževalnih tekmovanj«. Problem je, da je del ZRC SAZU tudi Inštitut za slovenski jezik, ki je tako rekoč zadolžen za opis vseh slovenskih besed. Ko se ta spusti v lastninjenje slovenščine, smo ga nasrkali. Pravna pisarna, ki zdaj očitno teži vsem po Sloveniji, ki kdaj uporabijo zvezo »beseda leta«, bo imela precej dela in močno odebeljen bančni račun. Le kam je izginila prepoved poblagovljenja »običajne jezikovne rabe«? Zdaj je čas novoletnih obdarovanj. Primerno bi bilo, da bi ZRC SAZU v dar dobil karton piva Fucking Hell.