Na eni od ljubljanskih gimnazij so imeli pred nedavnim teden mednarodne izmenjave. V goste je prišel avtobus dijakinj in dijakov drugega letnika iz glavnega mesta neke države, ki si je morala pred časom imenu dodati še pridevnik Severna. Pravzaprav je treba napisati, da smo imeli izmenjavo, saj so gostje stanovali pri družinah in smo torej pri izmenjavi tako in drugače sodelovali vsi. V soboto so prišli, v nedeljo je bil na sporedu družinski dan, nato je sledil delovni teden z intenzivnim dijaškim uradnim in neuradnim programom vse do petka s popoldansko zaključno prireditvijo, na katero smo bili povabljeni tudi starši, v soboto navsezgodaj pa je avtobus odpeljal nazaj na jugovzhod.
b takih in podobnih priložnostih mednarodnega druženja zmeraj visi v zraku vprašanje, kako se zadovoljivo in kar z najmanj napora in zadreg sporazumevati, še posebej, če je druženje medgeneracijsko. Pri naši izmenjavi (žal) ni šlo za to, da bi mladi gostje prišli iz države, katere jezik se mladi gostitelji in gostiteljice učijo pri pouku in bi se tako lahko utrdilo in nadgradilo njihovo šolsko jezikovno znanje v neposrednem sporazumevanju z maternimi govorkami in govorci tega jezika (morda celo v obeh smereh), čeprav se zdi to prvotni glavni smisel izmenjav. Tudi če bi bilo tako, bi najverjetneje večina komunikacije vendarle potekala v angleščini; v našem primeru pa glede izbire jezika sploh ni bilo dileme. Vse nas je doletel teden globalne ameriško obarvane angleščine z južnoslovanskimi primesmi, v različnih razmerjih in odmerah. Kar se mi je vsaj vašemu jezikolumnistu zdelo milo rečeno nenavadno. Čeprav razumem in vem, da med južnoslovansko mladino (predvsem na obeh skrajnih koncih nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora) že dolgo ni več opcije nekdanjega skupnega jezika, srbohrvaščine, se mi sodobna samodejna izbira angleščine ne kot neke pomožne, začasne rešitve, temveč kot prve in edine sporazumevalne možnosti zdi, ne vem, trapasta. V spominu mi odzvanja maj 1979, ko sem kot ponosni predstavnik 8. a razreda ljubljanske osnovne šole Prežihovega Voranca z letalom odpotoval v Beograd na srečanje mreže šol bratstva in enotnosti in se imel ves teden tako nepopisno dobro, da tega sploh ne bom poskušal opisovati – vem pa, da skupni jezik res ni bil problem in da to prav gotovo ni bila angleščina. Šele kasneje sem zares spoznal, da je imela samoumevnost skupne srbohrvaščine tudi precej senčnih plati, a v takih in podobnih primerih je bila zelo udobna. Tako kot zdaj angleščina. Razlika je sicer očitna – angleščina je našim prvim jezikom bistveno manj podoben jezik, kot so si med seboj podobni južnoslovanski jeziki. Ampak če preskočim na končni vtis našega nedavnega gostovanja: danes so med angleško govorečimi južnoslovanskimi najstniki iz različnih držav, vsaj na prvi pogled, v bistvu manjše razlike kot včasih med srbohrvaško govorečimi najstniki iz iste države.
Danes so med angleško govorečimi južnoslovanskimi najstniki iz različnih držav, vsaj na prvi pogled, v bistvu manjše razlike kot včasih med srbohrvaško govorečimi najstniki iz iste države.
Bi lahko angleščino pri našem gostovanju karkoli nadomestilo? Uporabne alternative pravzaprav ni, še posebej, če se medsebojno jezikovno spoznavanje sploh ne uvršča na lestvico vrednot in ciljev, vsaj ne v prvo deseterico. Vse drugo bi bilo namreč precej manjudobno, bolj negotovo in komunikacijsko manj učinkovito. Če bi vsak govoril v svojem jeziku? Mogoče. Če bi govorili počasneje in razločneje, potrpežljivo in z veliko kretnjami, bi se dalo najbrž marsikaj zmeniti. Pravzaprav vsak dan malce več. A treba bi se bilo potruditi; morda bi bilo kdaj tudi zabavno, največkrat pa mučno. Po pomoč bi se lahko zatekli tudi k prevajalnikom, saj imamo itak telefone nenehno pri roki. Toda tudi to postane nerodno in nepraktično, v konkretnem paru maternih jezikov pa je vsaj pri slovenskih otrocih problem tudi cirilica, ki je večina niti od daleč ne pozna. Zdi se, da bi lahko ubrali neko srednjo, hibridno pot: malo v svojih jezikih, malo v angleščini. Toda v praksi se to ne obnese, ne v zasebni ne v javni komunikaciji, saj je nesorazmerje med jezikovno spretnostjo v obeh jezikih preveliko. In tako se zgodi, da materna jezika učenk in učencev nista ne sredstvo ne predmet ne cilj mednarodne šolske kulturne izmenjave, ampak ostaneta tako za goste kot za gostitelje neke vrste varno zatočišče domačne znotrajnarodnosti, kamor tujec in tujka nimata dostopa. Za vse drugo pa – angleščina.
Čeprav razumem in vem, da med južnoslovansko mladino že dolgo ni več opcije nekdanjega skupnega jezika, srbohrvaščine, se mi sodobna samodejna izbira angleščine ne kot neke pomožne, začasne rešitve, temveč kot prve in edine sporazumevalne možnosti zdi, ne vem, trapasta.
Med delavnicami različnih vsebin, ki so jih morali izbrati in izpeljati učenci in učenke, je bilo sicer tudi kratko spoznavanje slovenščine – a na zaključni prireditvi s predstavitvijo rezultatov delavnic ni bilo videti, da bi se to kakor koli poznalo ali prijelo. Še pozdrav posameznih nastopajočih je bil najpogosteje kar »hi guys« … Nekoliko resnejša medjezikovna razmerja so se spletla le na literarni delavnici s prevodi poezije, pa pevska delavnica je obrodila sadove v obeh jezikih. Sicer pa angleščina in angleščina in angleščina. Vsaj pri meni je to ustvarilo vtis neke vrste jezikovne izravnalne mase, ki zabriše vse kulturne razlike med že tako zelo podobno oblečenimi in urejenimi mladimi ljudmi in v bistvu ni zares namenjena predvsem medsebojnemu sporazumevanju, ampak bolj sporazumnemu trošenju globalnih izdelkov in storitev mednarodnih korporacij. Angleščina kot kupni jezik? A saj veste, can’t buy me love, ljubezni se ne da kupiti.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik