“Za gotovost naj povemo, da Trumpova administracija verjame, da bodo stabilni kovanci, zavarovani proti ameriškemu dolarju, povečali povpraševanje po zakladnih menicah in obveznicah, s čimer bodo ZDA lažje servisirale svoj ogromni državni dolg.”
o je začetek predzadnjega odstavka članka Trump izgublja svojo geoekonomsko vojno Harolda Jamesa, objavljenega v sobotnem Delu 4. oktobra letos. Na koncu članka je navedeno, da je prevod nastal s pomočjo umetne inteligence (UI).
Razumevanje in presoja nekega posameznega odstavka sta seveda bistveno otežena, če nimamo pred sabo celotnega članka. A realnost analognega branja časopisov (vsaj mojega) je pogosto odzadnost, če lahko temu tako rečemo. To ne pomeni samo listanja časopisa od zadnje strani proti prvi, ampak tudi preletavanje daljših člankov po zaključnih odstavkih. Šele če so ti zanimivi, se mi zdi vredno vložiti čas v branje celotnega članka. Kot bralni veteran namreč vem, da pri papirnatočasopisnih (kaj šele pri spletnih) člankih ne gre zaupati naslovom in podnaslovom, ki imajo ponavadi bistveno večji gravitacijski privlak kot dejanska vsebina besedila.
Kaj je pri odstavku narobe? Zelo nenavaden je začetek, »za gotovost«. Za čigavo, katero in kakšno gotovost? Vsaj laikom (in teh nas je med preostalimi bralci in bralkami časopisov večina) dela težavo tudi zveza »stabilni kovanci«. Poimenovanje ni v splošni rabi (korpus Gigafida 2.0 razkrije, da do 2019 ta zveza v splošnih javnih besedilih v slovenščini ni bila uporabljena), nadaljnje brskanje po virih razkrije, da je to posebna oblika kriptovalute, ki se je pojavila 2014 (tako Wikipedija) in da se o njej govori v nekaterih novejših univerzitetnih zaključnih delih (kar nam pokaže korpus KAS). V besedilu je na tem mestu zveza omenjena prvič, brez kakega pojasnila, kar je branju precej neprijazno.
Ali prevedeno »s pomočjo umetne inteligence« pomeni, da je najprej UI naredila svoje in je vse skupaj pregledal vsaj en človek ali pa da je UI opravila vse? V stavkih tipa »gredico je prekopala s pomočjo motike« so včasih lektorji zvezo »s pomočjo« kar črtali, saj naj bi bilo »z motiko« čisto dovolj. No, tale naš odstavek se je lektorskemu ali uredniškemu očesu vsaj deloma izmuznil. Podobnih odstavkov in besedil je v naši medijski realnosti vse več.
Mogoče je tudi do vas v minulih dveh tednih prišla novica o medijski kampanji Uizi prevedeno, uizi zgrešeno. Sedem strokovnih združenj in oddelki treh slovenskih univerz, povezanih z jezikovnimi poklici in dejavnostmi, so jo zagnali 30. septembra, na mednarodni dan prevajanja, trajala naj bi do konca oktobra.
Namen kampanje je ozaveščanje javnosti, še posebej potencialnih naročnikov prevodov z različnih področij, o tem, da je umetna inteligenca sicer dragocen in vse zmogljivejši prevajalski pripomoček, ne more pa nadomestiti prevajalca in prevajalke. Brez izobraženega in usposobljenega človeka, ki bi to orodje upravljal in s svojim znanjem poskrbel za zadostno, sprejemljivo kvaliteto končnega izdelka, je namreč UI samo na videz alternativa pravim prevajalkam in prevajalcem, saj dela kopico vsebinskih in jezikovnih napak, ki jih nevešči naročniki sploh ne opazijo in se tega ne zavedajo.
Pa tisti, ki beremo? Profesorska izkušnja mi pravi, da so med študenti in študentkami neke vrste razumevalni zombiji. To so tisti, ki sicer bodisi za izpit bodisi za seminarski izdelek predpisano literaturo preberejo, se je naučijo in prebrano govorno ali pisno tudi reproducirajo – ne da bi zares vse razumeli. Pa ne govorim le o razumevanju kakih globljih povezav in uvidov, gre tudi za poznavanje pomena posameznih besed. Spominjam se treh študentk, ki so nekoč v seminarju obširno poročale o ekumenski izdaji Svetega pisma, pa se je na koncu – ko sem jih prosil, naj ta pojem pojasnijo poslušalstvu, ki ga najbrž ne pozna – izkazalo, da tudi same ne vedo, kaj ekumenizem je. Pač niso čutile potrebe, da se pozanimajo. Ta potreba po, kako naj rečem, čvrstem razumevanju bi morala biti glavni steber pouka slovenščine in izobraževanja nasploh. Pa ni.
Uizi prevedeno, uizi zgrešeno namreč nikakor ne velja le za UI, ampak tudi za človeka, kadar prevaja. Pa tudi kadar piše, bere, govori, nenazadnje pa tudi, ko razmišlja. Če vse to jemlje zlahka, se seveda dogajajo napake, od manjših do hudih. Pri tem se večina večine napak sploh ne zaveda, čeprav imajo lahko tudi take ali drugačne usodne posledice. Če se vsega tega ne zavedaš, zelo verjetno tudi UI uporabljaš nekritično.
Še en projekt s podobnim imenom poteka v slovenskem prostoru: UIZI, Umetna inteligenca za znanje in izobraževanje (uizi.si) – namenjen je razvoju digitalnih veščin med šolsko mladino, izvaja ga širok konzorcij javnih ustanov. Gotovo hvalevredno. Toda stopiti bo treba na združeno pot. Nadaljnje dosledno ločevanje med analognim in digitalnim, med človeško- in umetnointeligenčnim nas ne bo pripeljalo daleč – vsaj ne na lepe konce, se mi zdi. V nekaterih vidikih si človeštvo in UI nista tako zelo različna, kot se nam zdi na prvi vtis. Maternega jezika se ljudje naučimo tako, da spoznavno predelujemo tisto, kar slišimo in vidimo, nato del tega tudi sami uporabimo in na podlagi povratnih informacij nadgrajujemo. Več kot slišimo ter vidimo in več kot izrečemo in izrazimo, bolje obvladamo jezik, močnejši smo v njem. UI prav tako. Smo morda nanjo tudi čisto po človeško ljubosumni, zlasti tisti, ki nam počasi odvzema (šibke) privilegije, povezane s poklicnim znanjem in vednostjo, ki na trgu veljata vse manj?
Naj bo le naključje, da je 31. oktober, dan izteka kampanje Uizi prevedeno, uizi zgrešeno, ne le dan reformacije, temveč tudi svetovni dan varčevanja.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik