Danes se bomo klicali po imenih. Namreč, v poletnem zavetrju časa kiselkastega okusa se je v časniku Delo, večinoma v pismih bralcev, ponovno odvijala debata o zapisovanju ženskih priimkov. (O isti temi, Emi Klinec na petem mestu sem pisal lani pomladi v kolumni Klinčeva peta.) Na začetku julija je vse skupaj sprožil Aljoša Kravanja, urednik Razpotij.
Če skrajšam tezo, bi po njegovem razlastninjenje ženskih priimkov – ko iz zločeste lastniške oblike priimka italijanske premierke Melonijeve dobimo potencialno groteskno, a nesklonljivo Meloni – rešili preprosto z vljudnostnim naslavljanjem, tako da bi Meloni v časopisih in novicah postala gospa Meloni. A na koncu že kar sam ugotovi, da to najbrž zveni servilno, da so časi vljudnosti minili in da bo razprava še potekala.
Kakšen teden za tem se je v pismih bralcev oglasil Anton Rupnik in izpostavil »temne, brezimne sile«, ki se pojavljajo v našem pravopisarstvu in piscem po neznanem diktatu ukazujejo nekaj novega. Izpostavil je »telo, ki je del Slovenske akademije znanosti in umetnosti« in »plačane jezikoslovce«, ki bi morali reagirati na takšne bedaste jezikovne zagate. In vprašal se je, kakšni normativni predpisi danes sploh urejajo to področje našega skupnega javnega življenja. Teden zatem sta se na Rupnika odzvala dva od »plačanih jezikoslovcev« v osebah predstojnika Inštituta za slovenski jezik, Kozme Ahačiča, in predsednice pravopisne komisije, Helene Dobrovoljc. Če svobodno odinterpretiram, sta povedala, resda v malo pokroviteljskem tonu, da je bilo v komunističnih časih javnih piscev malo, da je bil takrat normativistični diktat sprejemljiv, morda tudi smiseln, zdaj pa so časi avtoritarnega poseganja v jezikovno rabo minili. In da je posel Inštituta sledenje, kaj se dogaja v svetu pišočih, svetovanje in dajanje na voljo čim več informacij o slovenščini. Ne pa diktat in prepovedovanje.
Na začetku septembra se je na isto temo oglasil še Žiga Pirnat, samoopredeljeni jezikoslovec, skladatelj in diplomat. V precej dolgem pismu je povedal, da ga je odgovor plačanih jezikoslovcev razočaral, ker ni »odločen«. Zdi se mu, da bi glede na povedano slovenisti na Inštitutu v kratkem lahko začeli »dopuščati« tudi knjižno rabo množine namesto dvojine in da Inštitut »po slovenceljsko« zgolj beleži jezikovno rabo brezimne mase, ker se boji zameriti temu ali onemu, namesto da bi z akademsko pokončnostjo jasno in odločno predpisoval knjižno najustreznejšo rabo. Prepuščanje reševanja sklanjanja ženskih priimkov »nejezikoslovni javnosti« je po njegovem neodgovorno in pripelje do rezultatov, kakršne lahko spremljamo. In če bomo tako nadaljevali, bi morali »v pravopisu znatno omejiti prosti besedni red«, ker v stavkih kot »Gorenjc je poklicala Dolenjc« ne bomo vedeli, kdo je poklical koga.
Najbolj zabaven del Pirnatovega prispevka je sicer »progresivni« predlog, da bi lahko obudili stoletja stare oblike, kot so Kovačica ali Cerarka, ki bi jih kdo na začetku morda označil kot pogovorne ali ruralne, ampak bolje to kot zdaj rabljene tuje in neorganske oblike. Moram reči, da se neprevidnemu človeku takoj začnejo motati po glavi naslovi kot »Kosovka poklicala Fajonko glede izjave Bratuške«. Eh, da mi je to videti v časopisu. No, in nazadnje sta na vlakec skočila še Marko Snoj, »podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede«, in Andreja Žele, »predsednica Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU«. Baje sta se oglasila, ker je Pirnat v svojem odgovoru omenil le Inštitut, diplomatsko pa je zamolčal, da sta se pod prispevek podpisala Kozma Ahačič in Helena Dobrovoljc, in akademika sta se zbala, da bi bedni odgovor predstojništva vrgel slabo luč tudi nanju kot člana Inštituta. In na druge člane, ki za razliko od predstojnika in predsednice imajo »jezikoslovno znanje« za argumentirane, nedvoumne in uporabne rešitve, hkrati pa premorejo tudi akademsko držo, da jih zagovarjajo, čeprav so »kratkoročno izpostavljeni kaki neprijetni posledici«.
No, meni se zdi, da pri tej zgodbi v resnici ne gre Fajonke, Kosovke, Pirc Musarke in druge sklonljive nesklonljivke. Precej očitno se je razplamtel boj, da ne rečem mesarsko klanje, med dvema frakcijama na Inštitutu za slovenski jezik oziroma med Inštitutom in SAZU. Glede na poudarjanje pripadnosti SAZU in v oči bijočo užaljenost lahko predpostavljam, da je frakcija obeh akademikov po dolgih letih obvladovanja Inštituta izrinjena iz inštitutskega odločanja. Vajeti je prevzela mlajša liga, ki zagovarja manj trdorokaško normativistično ideologijo in dejansko tudi ima nadzor nad objektom poželenja, Novim Pravopisom. Užaljena frakcija pa zmagovito mladino zdaj tudi preko glasbeno-diplomatskih posrednikov prikazuje kot nestrokovne, nesposobne, kompromisarske, brezhrbtenične in – zaradi teh zavržnih lastnosti verjetno tudi nevredne predstojništva ali predsedovanja. Če špekulacijo raztegnem še za korak, bi bilo za užaljenike idealno, če bi mladinci do konca opravili pravopisni posel, potem bi SAZU zaradi njihove kriminalne nestrokovnosti izvedel sovražni prevzem, verjetno upajoč, da bo pišoča srenja padla na kolena, če bo karajoči glas jezikovnega boga prihajal s strehe »najvišje nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove«.
Po mojem je to sicer račun brez krčmarja, ker se zdi, da akademijsko gibanje »naredimo slovenščino spet veliko« v veliki meri živi še v prejšnjem stoletju, kot sta ugotavljala že Ahačič in Dobrovoljc. A zanimivo bo videti, kako hitro se bo ta bolezen modrega jezika širila, ko se bo bližal čas uradne objave novega pravopisa. Kot pravijo na Televiziji Slovenija: bomo spremljali.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik