Smo že v drugi polovici septembra, devetega meseca v letu. V njegovem imenu je skrita latinska sedmica, saj je bil v starem rimskem koledarju sedmi mesec v letu, to pa se je začelo z marcem. Na posezonskih počitnicah so v glavnem samo še upokojenci in upokojenke, morda še kakšni zaposleni, ki bodisi nimajo otrok bodisi imajo še predšolske ali pa so jim že odrasli.
Živo se spominjam, kako nenavadno se mi je kot otroku zdelo, ko sta hodila (ali šla samo enkrat?) očetova mati in oče v sedemdesetih septembra za en teden na morje v Strunjan. Septembra? Strunjan? Za en teden? Na morje? V svoji privilegiranosti, ki se je niti malo nisem zavedal, sem imel drugačno predstavo o morju: tja se gre vsaj za tri tedne, julija ali avgusta, in sicer taborit na jug Istre, z veliko družbo. Septembra pa je čas za šolo, za dolge hlače in puloverje, za novi začetek ali vsaj sveže obrnjen list, za zaobljube marljivega sprotnega učenja, redne vadbe inštrumenta, zdravega ritma spanja s pravočasnim odhodom v posteljo, zgodnjim vstajanjem in, kot se je pisalo včasih v šolskih spisih, še bi lahko naštevali. Skratka, čas za začetek civiliziranega in odgovornega, resnega življenja, do naslednjih počitnic.
Šolarji in šolarke, dijakinje in dijaki so včeraj začeli s tretjim šolskim tednom. Prvi val roditeljskih sestankov je že za starši (in, zanimivo, ne starševskih sestankov za roditelji …). Otroci in starši so izbrali obvezne in neobvezne izbirne predmete. Nekateri so se odločili za druge in tretje tuje jezike – tiste, ki se za to še niso odločili, pa bo mogoče za naslednje šolsko leto prepričal prihajajoči evropski dan jezikov, ki bo, kot vsako leto od 2001, 26. septembra. Letošnje dejavnosti bodo potekale pod geslom Jeziki odpirajo srca in misli. Na spletni strani Sveta Evrope nas vabijo, naj pripravimo plakat na to temo – ali celo soustvarimo večjezično himno ob 25. obletnici evropskega dneva jezikov. Svet Evrope je namreč »s pomočjo umetne inteligence ustvaril besedilo pesmi v angleščini z naslovom ‘Voices of Europe’« (po poslušanju sodeč je umetna inteligenca poskrbela tudi za glasbeno plat).
Od nas pa pričakujejo, da jo prevedemo v svoj jezik, pesem posnamemo ter jim oddamo videoposnetek. »Na podlagi prispelih predlogov« bodo pripravili »večjezično različico pesmi« in »kdo ve, morda bomo na koncu dobili uspešnico, ki se bo uvrstila na vrh lestvic!« Vem, siten sem, a ne morem si kaj, tole mi zveni nekam turobno. Veliki jezikovni model ustvari neko brezkrvno sivo besedilno povprečnino o dragoceni jezikovni različnosti, v angleščini – in nato naj učenci in učenke po vsej Evropi to prevajajo v svoje jezike. Si s tem odpirajo srca in misli? In nenazadnje: zakaj ne bi tega prevedla, priredila in izvedla kar umetna inteligenca sama?
Učenje tujih jezikov gotovo prinaša dragocen stranski učinek, ki ga pri živahnem oglaševanju šolskih izbirnih predmetov, pa tudi zunajšolskih jezikovnih tečajev slišimo le redko: spoznanje, da je učenje nekega drugega jezika zahtevno in dolgotrajno opravilo, tudi če je začinjeno z igrivostjo in zabavo. Če smo vsaj malo družbeno občutljivi, se ob tem zavemo, da je najbrž tudi učenje našega prvega jezika za tiste, ki se ga učijo kot tujega, zahtevno in naporno. Še bolj pa se tega zavemo, če poskusimo koga sami seznaniti s slovenščino. Pred leti so to organizirano počeli gimnazijci in gimnazijke v okviru projekta tako imenovanih evropskih oddelkov. Dandanes bi ta izkušnja prišla prav vsakomur in bi bila v primerni obliki gotovo izvedljiva že v drugem triletju osnovne šole. Tudi neposredna izkušnja z različnimi oblikami komunikacijske oviranosti, recimo gluhoto in slepoto, omogoča zavedanje kompleksnosti sporazumevanja in povečuje osebno občutljivost ter pripravljenost prilagajanja, ko je to človeško potrebno.
Svoj jezik in njegovo rabo pogosto jemljemo kot nekaj popolnoma samoumevnega, nekaj danega. To je po svoje znak, da je z njim v glavnem vse v redu, vsaj glede njegovega družbenega položaja. Niso daleč časi, ko marsikateri slovenski govorci in govorke niso smeli in mogli uporabljati slovenščine v javnosti. Recimo v fašistični Italiji. Prepovedana je bila v šoli, v uradih, na sodiščih, celo v cerkvah. Slovenska jezikovna skupnost je zaradi te krivice trpela, a je hkrati tudi strnila vrste in za svoj jezik uporniško skrbela na drugačne načine, saj je vedela, da drugače ne bo preživela. Tako pa je in se je – sicer še ne vsa – 15. 9. 1947 združila, zlila z večino drugih Slovencev in Slovenk v Jugoslaviji. Včeraj smo tako (no, osrednja prireditev je bila v soboto v Ilirski Bistrici) praznovali dan priključitve Primorske k matični domovini. Praznik se uradno tako imenuje od lani; pred tem se je od l. 2005 imenoval dan vrnitve Primorske k matični domovini. Javna razprava o tem, ali priključitev ali vrnitev, je bila zaostrena in zasoljena. Pokazala je, da se lahko razmeroma blagi jezikovni odtenki ob političnem vetru razplamtijo v skoraj nepremostljiva nasprotja. Prava jezikovna melodrama.
September je za te stvari je uspešnica benda Melodrom spred 20 let, ki se je vsake jeseni rada spomnijo radijska glasbena uredništva (in njeno otožnost izravnajo s poskočnico September skupine Earth, Wind and Fire). Duhovito ime skupine si lahko po analogiji z velodromom, avtodromom in aerodromom razlagamo kot namensko prizorišče za melodramo. Skoraj z gotovostjo lahko napovem, da bo v prihajajočem volilnem letu vsa Slovenija pravi melodrom. A tudi to bomo preživeli, do naslednjih počitnic.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik