Pred približno dvema letoma sem se v jezikolumni z naslovom »Slovnica? Vse pravice pridržane« obregnil ob dejstvo, da sodobna, digitalna, spletna, predvsem pa prosto dostopna slovnica, ki bi bila last vseh in na voljo vsem, ne obstaja. Kot sem takrat ugotavljal, sta obe novejši šolski slovnici Kozme Ahačiča last založbe Rokus-Klett, starejša Toporišičeva pa je last Založbe Obzorja. Zdaj ugotavljam, da to zadnje morda ne drži.
Namreč, ko sem pobrskal po spletu, sem presenečen ugotovil, da Toporišičeve slovnice, izdane leta 2000 in nazadnje ponatisnjene 2004, vsaj v spletnem okolju sploh ne bi mogel kupiti. Takratni založnik, Založba Obzorja, je v katalogu ne ponuja. Niti katera druga spletna knjigarna. V Buklini spletni knjigarni celo prijazno povedo, da zaradi različnih vzrokov te knjige ni mogoče kupiti. »Za več informacij se obrnite na založbo ali kako drugo knjigarno.« Splet je ponujal še antikvariate, kjer pa je bilo pod tem naslovom večinoma najti le »ni na voljo«, »trenutno ni na zalogi« ali »oglas potekel«.
Kaj se torej zgodi s tiskano knjigo, ki je ni mogoče kupiti? V zakonu o avtorskih pravicah obstaja kategorija »del izven pravnega prometa«, ki ima, pričakovano, zagonetno opredelitev. Gre za avtorsko delo, »za katerega se po razumnih prizadevanjih preverjanja, ali je delo dostopno javnosti v pravnem prometu, v dobri veri domneva, da delo ni dostopno javnosti v pravnem prometu po običajnih trgovinskih kanalih.« Kar je, medklic, zgleden primer advokatščine. Kaj bi lahko bila razumna prizadevanja, kje se konča dobra vera in kaj so običajni trgovinski kanali, nekje na koncu pravnih poti verjetno odločajo sodišča. Je pa Toporišičeva slovnica očitno kar dober kandidat za izvenpravnoprometno delo.
A pot do proste objave takega dela je trnova in kot se na koncu izkaže – bolj ali manj nemogoča. Prvo vprašanje je pogodba med avtorjem in založnikom. Navadno so pogodbe sklenjene za določeno naklado ali čas, potem se materialne avtorske pravice vrnejo avtorju ali v tem primeru avtorjevim dedičem. Glede na dolgo dobo od zadnje objave in trenutno nemožnost nakupa gre sklepati, da bodisi za ponatis ni interesa ali pa se založba in dediči niso mogli sporazumeti glede pogojev. Sčasoma bi slovnica torej lahko postala kandidat za delo izven pravnega prometa. Po zakonu taka dela lahko dajo prosto na voljo le javno dostopni arhivi, knjižnice, muzeji, ustanove filmske ali avdio dediščine ter javne RTV organizacije. Dodatna stvar, ki jo taka ustanova mora opraviti še prej, je objava namena na spletnem portalu urada Evropske unije EUIPO, ki je pristojen za intelektualno lastnino. Če se šest mesecev nihče ne pritoži, je avtorsko delo lahko prosto na voljo javnosti.
In zdaj pomislimo: načeloma bi Narodna in univerzitetna knjižnica poleg nekupljive Toporišičeve slovnice na portal EUIPO lahko dala tisoče in tisoče knjig, ki jih slovenski založniki niti slučajno ne mislijo več ponatiskovati in prodajati, državljani in državljanke pa bi po šestih mesecih do njih lahko dostopali na portalu Digitalna knjižnica Slovenije. Oziroma vsaj do tistih, ki so že digitalizirane. To bi lahko bilo res, če ne bi obstajal tudi drugi odstavek člena, ki pravi, da je taka uporaba dovoljena le, če ni reprezentativne kolektivne organizacije za kolektivno upravljanje pravic, ki pa na založniškem področju seveda obstaja in se imenuje SAZOR – Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja. Dokler si knjige, ki jih sicer ne moremo kupiti, lahko izposojamo v knjižnicah (knjižnično nadomestilo) ali jih fotokopiramo (nadomestilo za privatno in drugo lastno reproduciranje), je prost dostop do njih po logiki del izven pravnega prometa iluzija. Smo pač dežela knjižnic in fotokopirnih strojev, ne pa knjigarn.
Zdi se mi očitno, da bi osnovne informacije o jeziku, ki smo jih v svetu tiskanih knjig poznali pod imenom slovar, slovnica ali pravopis, morale biti dostopne vsem brez omejitev ali komercialnih nadomestil. Trenutno je od te svete trojice še najdlje prišel novi predlog pravopisa. Na portalu Pravopis 8.0 o tem pravijo: »Vsa dosedanja dela Pravopisne komisije so objavljena in dostopna pod odprto licenco: CC BY-NC-ND 4.0.« To pomeni, da besedilo lahko uporabi kdorkoli, vendar mora navesti, kdo je avtor, ne sme ga prodajati in prepovedano ga je predelati v drugo avtorsko delo. Vsaj to zadnje je sicer precej sporno, saj bi bilo nadvse koristno, če bi v dobi umetne inteligence lahko vključili besedilo neposredno v velik jezikovni model, ki bi potem znal bolje odgovarjati na pravopisna vprašanja. A tudi to je še vedno bolje kot »©Založba XYZ. Vse pravice pridržane.«
V prej omenjeni kolumni sem se ukvarjal s tem, ali pri šolskem predmetu slovenščina »veljajo« Toporišičeve ali Ahačičeve besedne vrste in kako priti do te informacije. Tokrat naj omenim skladnjo, in sicer razliko med povedkovim določilom in povedkovim prilastkom. Kdor se je kdaj ukvarjal s sintaktičnimi skrivnostmi slovenščine, se bo spomnil stavka »Sava teče motna«, ki v slovnicah služi kot tipičen zgled za ta jezikovni fenomen, poleg malce bolj temačnih »očeta so našli mrtvega« ali »hišo so našli porušeno«. V koščkih srednješolske slovnice založbe Rokus-Klett, ki so dostopni na portalu Franček, se za ponazoritev nahaja stavek »ženo je pričakal povsem nepripravljeno«. Torej, za neko prihodnjo slovnico predlagam: »slovnico je objavil odprto«.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik