Pred kakimi petnajstimi leti sem se vračal domov z manjše konference o večjezičnosti in medjezikovnih stikih v nemškem Freiburgu. Prva etapa poti je bil zelo zgodnji vlak iz Freiburga v švicarski Basel, tam sem moral prestopiti na vlak na Zürich, od tam pa z letalom v Ljubljano. V Basel sem prišel malo čez peto zjutraj, do odhoda drugega vlaka sem imel poldrugo uro časa. Po švicarsko urejena in čista železniška postaja je bila sicer še precej zaspana, a nek lokal je že deloval.
Na mojo srečo, kajti na freiburškem vlaku sem še ves zaspan pozabil na stranišče in je bila nuja že kar huda. A sreča je, kot vemo, le privid: moj načrt, da bom naročil kavo, ki sem je bil sicer potreben, a bolj kot neke vrste vstopnico za stranišče v lokalu, in se nato olajšal, se je na vsej črti izjalovil. Plačati je bilo mogoče namreč samo v švicarskih frankih, v gotovini, ki je seveda nisem imel, pa tudi stranišča v lokalu ni bilo. Natakarica mi je prijazno pojasnila, da je na železniški postaji samo eno veliko skupno stranišče. Hitro sem ga našel. Uniformiran temnopolti čistilec je ravno loščil tlak straniščnega preddverja, opremljenega z velikimi stiliziranimi svetlečimi napisi McWC (ali nekaj podobnega). Plačljivo stranišče z vrtljivimi vstopnimi pregradami. Avtomat sprejema samo švicarske franke v kovancih. Odprto šele od šestih. Aaaaaaa! Mikalo me je, da bi se protestno kar v kak kot – ampak na tej postaji ni bilo čisto nobenega primernega, vsaj rahlo skritega kota. Slutil sem tudi, da bi to utegnilo v očeh varuhov javnega reda obveljati za hud prekršek in posledično podaljšati moj postanek v mestu. Ni drugega, v hudih mukah sem dočakal vlak in, priznam, uporabil stranišče, še preden se je vlak začel premikati.
Menda je zdaj na baselski postaji stranišče odprto neprekinjeno štiriindvajset ur in sprejemajo tudi evre. Napredek torej je. A tudi pri nas je vse več javnih stranišč plačljivih. Recimo na bencinskih črpalkah. Ali v restavracijah s hitro prehrano. Ali v turističnih objektih. Česar ne morem razumeti: plačaš poln tank goriva ali veliki meni za vso družino ali vstopnino, turistično takso in še kak spominek po vrhu, nenazadnje tudi vozovnico za vlak, ampak za stranišče pa je treba še dodatno doplačati? Tudi tista navidezna rešitev, da imaš ob poprejšnjem nakupu ali naročilu z računom brezplačen dostop do stranišča, velikokrat ne deluje (je že kaj narobe s kodo), pa tudi naravnost smešno je – komaj prineseš do avtocestnega postajališča, potem pa moraš najprej natočiti gorivo ali naročiti kavo, plačati in šele nato z računom oddrveti v ustrezni kot? To je obrnjeno zaporedje pekel – vice in šele nato, če gre vse po sreči, nebesa.
Pravica do brezplačnega dostojnega (in dostopnega) javnega stranišča bi morala biti ena od temeljnih človekovih pravic. Človeku z naraščajočo potrebo namreč obratno sorazmerno odpadajo civilizacijske plasti; ne more se več primerno vesti, se pogovarjati, še razmišljati ne, razen o enem: kje in kako bi se lahko čimprej olajšal. Z dramatično starajočim se prebivalstvom v bolj razvajenih koncih sveta bo potreba po zagotavljanju te pravice vse večja. Gre za enega temeljev človekovega dostojanstva, čeprav se o njem redkeje govori kot o drugih.
Človeško izločanje in dostojanstvo nista v prav harmoničnem razmerju, to je jasno tudi z jezikovnega vidika. Prav zelo nevtralnih izrazov za izločanje niti nimamo. No, so, a jih razen v kakšnem zdravstvenem okolju ne uporabljamo. Oglejmo si veliko potrebo (ki je prav zgleden evfemizem): lahko ji rečemo defekacija, lahko iztrebljanje. Če že moramo komu povedati, kaj bomo v stranišču (če je le dostopno) počeli, pa najbrž ne pride prav ne en ne drug izraz; defekacija niti nima glagolskega para (no, pri zdravniških pregledih je treba »iti na blato«), »grem se iztrebit« pa tudi zveni, no, nemogoče. Kaj ostane? Glavni možnosti sta dve: ena iz pootročenega jezika, druga pa iz tiste množice besed, ki jo slovar knjižne slovenščine označuje za vulgarno. Ali kakamo ali pa serjemo. No, lahko se delamo fine in se podelamo, ampak kot kažejo podatki, se to dogaja precej redko. Besednih težav pa nimamo samo s poimenovanjem dejavnosti, ampak tudi s poimenovanjem rezultata dejavnosti. Saj veste, kaj mislim…
S tem zadnjim sem pravzaprav razkril najobičajnejšo jezikovno taktiko glede izločanja (podobno je s spolnostjo, ki pa je tudi povezana z izločanjem): večino stvari itak zamolčimo oziroma o njih javno ne govorimo. Mogoče ste opazili, da sem pri opisu svoje baselske izkušnje uporabil izpust oz. elipso glagola (»Mikalo me je, da bi se protestno kar v kak kot«), doslej dvakrat pa evfemizem »se olajšati«. Če pa že o vsem skupaj vendarle govorimo, je ponavadi to v tako zasebnem pogovoru, da si lahko privoščimo najrazličnejše ustvarjalne besedne prijeme – seveda odvisno tudi od tega, kako debelo kožo imajo naši sogovorci in sogovorke.
Pri poimenovanju posebnih prostorov za izločanje imamo večjo besedno izbiro. Že sam izvor najbolj nevtralnega stranišča pa kaže na dejstvo, da je bilo izločanje nekaj, kar je ali mora biti stran, torej primerno oddaljeno od siceršnjih bivalnih prostorov. In res so bila dolgo časa stranišča zunaj hiš v primerni oddaljenosti ali na koncu zunanjih hodnikov pri večstanovanjskih hišah v mestih. Z napredkom odvajalne tehnologije se je to k sreči spremenilo in vsaj zasebno jih imamo, če lahko tako rečem, čim bolj pri roki. Ko ga nujno potrebujemo, namreč postane stranišče središče. Naj bo torej tako tudi v javnosti.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik