V antropocentrični živalski frazeologiji se pogosto pojavi kakšna mitska lastnost, ki to ali ono žival spravi na slab glas. Taka usoda je denimo doletela nesrečnega noja, ki že od časov starega Rima ob nevarnosti skriva glavo v pesek, čeprav je v resnici seveda ne. Tudi v slovenščini glede na podatke iz korpusov besedil ostaja nadvse popularno skrivanje, vtikanje, tiščanje, potiskanje ali zarivanje glave v pesek, nojevsko obnašanje, ravnanje, praksa, reakcija, drža ali taktika.
Tudi nojevski sindrom, opisan kot vedenjski vzorec, pri katerem namenoma ignoriramo neprijetne informacije in se skušamo izogniti stresu, tesnobi ali občutku ogroženosti, čeprav se hkrati zavedamo, da to ni pametno, ker se nerešene situacije pogosteje poslabšajo kot izboljšajo.
Zdi se mi, da v zvezi z umetno inteligenco in z njo povezanimi jezikovnimi zadevami v Sloveniji in v Evropi lahko vidimo veliko nojevskega obnašanja. Julija letos sta oba globalna tekmeca, Kitajska in ZDA, objavila ali napovedala akcijske načrte in ukrepe, ki bodo tekmo gotovo zaostrili. Ameriški akcijski načrt je zanimivo branje. V pričakovani maniri vladajoča administracija naravnost pove, da je njihov cilj doseči in vzdrževati nedvoumno in za ostale nedosegljivo globalno tehnološko prevlado. Eden prvih ukrepov bo odstranjevanje birokratskih ovir in regulacije na tem področju. (Z vzpostavljanjem teh se sicer rada pohvali Evropska unija.) Sledi ukrep, ki naj zagotovi, da bo razvita umetna inteligenca varovala svobodo govora in ameriške vrednote. Načeloma se to zdi dobra stvar, a malo kasneje izvemo, da bo iz okvira za upravljanje s tveganji odstranjeno tudi ubadanje z napačnimi informacijami, skupaj s podnebnimi spremembami in za privržence gibanja MAGA zloglasnim DEI oziroma spodbujanjem raznolikosti, enakosti in vključenosti. Priporočeno je tudi sistematično ocenjevanje, koliko so najboljši kitajski modeli cenzurirani ali lepše rečeno ̶ usklajeni s stališči kitajske komunistične partije. Torej, razvoj umetne inteligence bo gotovo upravljan z mislijo na širjenje teh ali onih »vrednot« ne glede na stran, s katere bodo prihajale. Treba je razmišljati tudi o upoštevanju evropskih vrednot, če te obstajajo in so morda drugačne od ameriških in kitajskih.
Tretji steber ameriškega akcijskega načrta govori o vodilnem mestu v mednarodni diplomaciji, tudi v zvezi z varnostjo, kar naj bi vključevalo dostavljanje ameriške umetne inteligence »zaveznikom in partnerjem«. Kdo ostaja na tej listi, ni jasno. Kitajski akcijski načrt po drugi strani eksplicitno omenja kitajsko pomoč državam globalnega juga pri vzpostavljanju tehnologij in storitev. Na eni strani igrišča so torej ameriški zavezniki, tudi tisti, ki so bili ravnokar obdarjeni s carinami, in med katere morda še vedno šteje tudi EU, na drugi strani približno tri četrtine revnejšega svetovnega prebivalstva na čelu s Kitajsko. Če gre za novo hladno vojno, bi bilo prikladno, če bi po analogiji s prejšnjo vzpostavili gibanje za neuvrščeno umetno inteligenco. A to se zdi malo verjetno.
Pravzaprav me je pri obeh akcijskih načrtih še najbolj presenetilo poudarjanje pomembnosti obstoja in dostopnosti odprtih velikih jezikovnih modelov. Trenutni najboljši umetnointeligenčni modeli namreč niso odprto dostopni, a očitno obstaja ocena, da je za širjenje ameriških ali kitajskih vrednot nujno, da imajo dostop do odprtih modelov tudi drugi, ker drugače prevlade ne bo mogoče zagotoviti. To v primerjavi s prej omenjeno distribucijo umetne inteligence zaveznikom in partnerjem morda zagotavlja nekaj prostora tudi za tiste, ki so zmožni vsaj prilagajati odprte modele za svojo rabo, če jih že izdelati ne zmorejo, tudi v Evropi. Podobno kot smo za slovenščino prilagodili Googlov odprti model. Koliko se bo napovedana odprtost uresničevala v praksi, se bo šele izkazalo.
Podobna zgodba je pri podatkih, o čemer sem že pisal. Oba akcijska načrta omenjata pomembnost dostopa do podatkov, po novem predvsem do kvalitetnih. Očitno je za treniranje osnovnih modelov svetovni splet tako ali drugače izčrpan in je zdaj namesto kvantitete večja pozornost namenjena kvaliteti. Glede dostopa do podatkov v EU še vedno ostaja veliko vprašanje upoštevanja avtorskega prava ter nadomestil lastnikom avtorskih pravic, pri čemer se za zdaj ta problem zdi skoraj nerešljiv oziroma ga rešuje vsaka država drugače. Glede na splošno ameriško deregulacijo, napovedano v akcijskem načrtu, lahko pričakujemo, da bo Evropa glede podatkov šla po klasični kolonialni poti. Če bo zbiralna ali nakupovalna akcija obeh globalnih akterjev dovolj inteligentna in agresivna, jim bodo evropski lastniki podatkov te bodisi dali ali prodali ter jih potem dobili nazaj, obogatene z različnimi vrednotami. Ker v Evropi trenutno ni akterjev, ki bi bili zmožni zbirati ali odkupovati podatke na enak način kot največja ameriška tehnološka podjetja ali kitajska megadržava, evropska zakonodaja pomaga prej njim kot komu drugemu.
Pravijo, da je bližnji sorodnik noja, moa, ki je na Novi Zelandiji tako rekoč brez naravnih sovražnikov preživel tisoče in tisoče let, zaradi prekomernega lova izumrl v manj kot sto letih po tem, ko so pred petsto leti na otočje prišli polinezijski naseljenci, predniki Maorov. Naravna inteligenca do sedaj ni imela kaj dosti konkurence in je tako bolj podobna izoliranemu novozelandskemu sorodniku kot še vedno živemu afriškemu noju. Vsaj od razsvetljenstva naprej človeštvo načeloma ni skrivalo glave v pesek. Naj bo tako tudi naprej.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik