Pred pol stoletja sem desetletnik preživel poletni počitniški teden v hišici na Krvavcu, pri stricu Stanetu, babičinem polbratu, znamenitem ljubljanskem soboslikarju. Spominjam se samo nekaj drobcev. Tedanje preproste dvosedežnice, ki nas je potegnila iz doline na vrh in na kateri se ni sedelo s pogledom v smeri vožnje, ampak postrani. Neverjetne doze glasne narodnozabavne glasbe iz tranzistorja, z vrhuncem v četrtek zvečer, ko so hoteli nepredstavljivo, da se zavrtim v polki z mrzlo sestrično Janjo. In svoje stiske, ko me je na začetku tedna stric poslal na podstrešje po penzl; na podstrešje sem že našel, tam pa spoznal, kar sem slutil že v pritličju: da ne vem, kaj iščem. Vprašam in dobim celotedensko zbadanje: še tega ne ve, kaj je penzl. Doma prav veliko pleskali nismo, če pa smo, smo s čopiči.
Dve leti kasneje sem poletni počitniški teden preživel z bratrancem Matjažem na samotni gorski kmetiji blizu Ribnice na Pohorju, družinski domačiji strica Borisa. Lepo, a trlo me je domotožje. Vsaj na začetku nisem – razen Matjaža – namreč ničesar razumel. Tiste dni je umrl Elvis Presley. Borisova svakinja, teta Olga, tudi tam na počitnicah, je ob tej radijski novici jokala kot dež ves dan. Nisem razumel, od kod ta žalost – saj je bil vendar Elvis že star, dvainštirideset let, in stari ljudje pač umirajo, ne? Ampak ni bilo to glavni vir nerazumevanja. To je bila pohorska govorica tamkajšnje družine, ki sem jo začel vsaj malce razvozlavati šele zadnje dni svojega – sicer v vsem drugem čudovitega – pohorskega tedna. Drugo leto je bilo že precej lažje.
Najbrž imamo vsi take in drugačne življenjske izkušnje z regionalno, generacijsko in drugo socialno pestrostjo slovenščine, pa tudi drugih jezikov, ki smo se jih v šoli učili v njihovi predvidljivi, urejeni in polikani podobi, ko pa smo se hoteli v njih kaj dogovoriti, pogovoriti, razumeti v resničnem življenju, smo se vsaj sprva počutili, kot bi hoteli loviti ribjo jato z mrežico za metulje.
Seveda je popolnoma razumljivo, da nas v šolah ne učijo obvladovanja vseh narečij, mestnih govoric, žargonov vseh poklicev, slengov vseh generacij in vsega, kar se še najde v našem in v drugih jezikih. Cilj je, da nas naučijo obvladovanja knjižnega oziroma standardnega jezika, pa še pri doseganju tega cilja so težave zaradi takih in drugačnih resničnih ali namišljenih ovir. Materni jezik naj bi v tistih neknjižnih oblikah, ki jih zase potrebujemo, itak obvladali iz domačega okolja, drugih oblik pa nam sploh ni treba razumeti, kaj šele znati, saj imamo za sporazumevanje med govorci in govorkami različnih dialektov, starosti, izobrazbe, poklicev in interesov za to na voljo knjižni jezik. Ta vse te razlike premosti in nas za nameček še povezuje v jezikovno, narodno in državno skupnost.
Zgodovinsko nas res je. Knjižni jezik nas je postavil pod skupno jezikovno marelo. Tudi dandanašnji je v marsičem usodno potreben slovenski jezikovni skupnosti. V marsičem pa ne več. Saj ni treba nikomur več dokazovati, da je slovenščina vredna svojega obstoja, da je razvit jezik z vsem tistim, kar ta pridevnik zajema, razen morda nam samim. V medsebojnem neformalnem pogovoru že zelo dolgo – če sta sploh kdaj – noben slovenski govorec in govorka neposredno ne uporabljata knjižne slovenščine, če sta iz še tako medsebojno oddaljenih krajev, ampak se tako ali drugače drug drugemu prilagajata. Bolj ko sta jezikovno različna, bolj se prilagajata – če se le želita sporazumeti.
Drži pa, da so krajevne razlike v sodobni govorjeni slovenščini velike, in čeprav niso enakih oblik in mer kot včasih, niso danes čisto nič manj izrazite. Ljudje so nanje kvečjemu bolj navezani ali celo ponosni kot včasih, ko so se govorci in govorke svojih krajevnih govornih posebnosti pretežno sramovali (in so jih drugi za to pogosto zasramovali). K novi raznolikosti prispevajo še pridruženi, novi govorci in govorke slovenščine, z drugimi maternimi jeziki.
Kako torej ravnati, da se bomo še naprej in še bolj počutili kot ena velika in zadovoljna jezikovna skupnost, kjer nas bodo razlike veselile in ne izključevale, kjer bomo vključeni in zaželeni v vsej raznovrstnosti ne glede na starost, spol, sklon in število? Ne vem. Tankerja slovenske jezikovne politike in slovenskega izobraževalnega sistema v glavnem vztrajata na pradavnem kurzu, čeprav so se okoliščine že temeljito spremenile. Tudi jezikoslovje vztraja pri svoji železni srajci, da ga v glavnem zanimata samo knjižna in narečna slovenščina (pa še to samo v nekaterih vidikih), kar je vmes, pa z veseljem prepušča samo nekaterim obstrankam in obstrancem. So pa ti vendarle vse številčnejši, tako da je morda le napočil čas za začetek bolj realno-zabavno-poučnega pristopa k pojmovanju jezika, ki bi nagovarjal in povezoval ljudi različnih profilov, različnih generacij, iz vseh slovensko govorečih koncev in krajev.
Ena od možnosti bi bil veliki medgeneracijski televizijski kviz o vsej in vsaki slovenščini. Krožno tekmovanje ekip dvojic, skupna starost dvojice pa je vsaj, recimo, 65 let. Kviz bi bil sestavljen iz nalog oziroma rubrik, ki bi jih nekatere verjetneje obvladali starejši, druge pa mlajši v ekipi – torej bi se morali med seboj posvetovati in obenem tudi drug od drugega učiti in spoznavati. Morali bi recimo pojasniti pomen najrazličnejših neknjižnih in knjižnih besed ter izrekov; na zemljevidu okvirno določiti, od kod je govor na danem posnetku; uganiti, kdo je avtor prebranega književnega odlomka in od kdaj je; ugotoviti, kaj je verjetni materni jezik govorke slovenščine kot drugega jezika; katero besedilo je napisal človek in katerega umetnointeligenčna pomočnica. Možnosti je veliko. Samo predlagam …
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik