Odločitev, ali se v dvosmernem cestnem prometu vozi po levi ali desni, je dogovorna. Ne ena ne druga stran sama po sebi nista boljši zaradi kake objektivne okoliščine. Gre za dogovor, ki se ga je pač treba držati. Zaradi narave prometa ni mogoče dovoliti, da bi si ljudje vsakokrat svobodno izbirali stran. Eh, danes se pa za spremembo zapeljem v mesto po levi … Če se kdo na avtocesto pomotoma poda v napačno smer, to postane predmet nacionalnega opozorilnega sporočanja po medijih. Težko si tudi predstavljamo, da bi recimo svobodo odločanja glede strani vožnje imela vsaj mesta ali pokrajine. Štajerska vozi po desni, Primorska po levi, Gorenjska pa en dan tako in drugi drugače? Nemogoče.
Take odločitve sicer ponavadi označujemo za dogovorne, a prav veliko kakega dogovarjanja o njih niti ni. Gre bolj za z nekim dogovorom potrjene navade in prakse, ki so se postopoma oblikovale že davno pred samo potrditvijo. Levo stran vožnje v Združenem kraljestvu recimo nekateri viri povezujejo z viteško navado; ti so jahali po levi strani poti zato, da so lahko po potrebi takoj z desno izvlekli meč in z njim uredili kak cestni zaplet z osebami, ki so jim prihajale ali prijahale nasproti. (Očitno vitezov levičarjev ni bilo prav dosti.) Ameriška desna stran vožnje je po drugih virih povezana z upravljanjem voz, ki so jih morali vozniki po zahtevnejšem terenu spremljati peš in so z desno laže dosegli razne vzvode na levi strani voza in konjske vprege. Nekateri viri omenjajo vpliv Henryja Forda, ki je v svojem znamenitem modelu ford T, s katerim je avtomobiliziral Združene države, postavil volan na levo – za vožnjo po desni strani. Toda spet drugi pravijo, da je s tem samo upošteval in utrdil že oblikovano tradicijo.
In ko smo že ravno pri avtomobilih, še zgodbica o mercedesih: nekje do srede 80-ih prejšnjega stoletja je imela znamenita znamka pri izdelavi vozil naslednji pristop: čim preprostejša zasnova, a z najboljšimi sestavinami in vrhunsko izdelavo za dobre vozne lastnosti in udobje. Ti avti so večinoma še danes vozni, kaj vozni, neuničljivi, polna sta jih Afrika in Azija, popraviti jih zna vsak vaški kovač. Nato se je proizvajalčeva filozofija spremenila: v avtomobile so začeli vgrajevati sofisticirano analogno in digitalno tehnologijo, kar je sicer povečalo njihove zmogljivosti in udobje, seveda hkrati tudi prestiž in ceno, po drugi strani pa se je njihova življenjska doba bistveno skrajšala, najrazličnejše okvare so postale pogostejše, vzdrževanje in popravila pa zahtevnejša in dražja.
In jezik? Tudi ta je (oziroma so, saj je redko kateri jezik nekje sam svoj gospodar) neke vrste infrastruktura, kot smo v tejle rubriki že večkrat zapisali. Dogovorni enakosti standardnih oblik nekega jezika ponavadi rečemo jezikovna norma. Navajeni smo na misel, da je ta dogovorjena enakost predpisana vsaj za vso tehtno pisno rabo nekega jezika, razen morda za leposlovje, ki takorekoč že od nekdaj uveljavlja pravico do jezikovne drugačnosti in jo ima celo za svojo posebno vrlino. V nekdanjem analognem svetu smo bili vajeni, da jezikovni predpis obstaja v svetem troknjižju: slovnici, slovarju in pravopisu. Večina govork in govorcev svetih jezikovnih knjig sicer ni nikoli sama vzela v roke, ampak se je vendarle po njih oblikovala in ravnala, saj so za to poskrbeli vzgojitelji, učiteljice, profesorice, uredniki, lektorice in še bi najbrž lahko koga našteli.
Zakaj ta dogovorna enakost? Da nam je pisna in govorjena različica našega jezika za resne namene vsem enako blizu? Vsem enako daleč? Se brez obvladovanja in upoštevanja te predpisane enakosti sploh ne bi mogli učinkovito sporazumevati?
Seveda ima jezikovna norma veliko plasti in vidikov, ampak za udarnost poante njeno kompleksnost malce pozabimo in se vprašajmo: je jezikovna norma enake vrste družbeni dogovor kot izbira strani vožnje v prometu? Ne bi rekel. Vzemimo pravopisno pravilo, da se imena praznikov v slovenščini pišejo z malo začetnico, razen če se ne začenjajo s svojilnim pridevnikom iz osebnega lastnega imena. Torej v skladu s predpisom pišemo novo leto, Prešernov dan, dan upora proti okupatorju, praznik dela, dan državnosti, Marijino vnebovzetje, dan reformacije in božič. Toda precej ljudi praznike zapisuje z veliko začetnico. S stališča semiotike (vede o delovanju znakov) je to pravzaprav čisto logično: saj ne gre za običajna, ampak posebna poimenovanja, zelo podobno kot pri osebnih in lastnih zemljepisnih imenih, ki pa se zapisujejo z veliko. So torej ti ljudje na napačni strani ceste? Je to ne le prekršek, ampak povzročanje nevarnosti?
Pa dovolj metafor. Ne poznam nobene resne obsežnejše raziskave za slovenščino, ki bi zanesljivo dokazovala, da je razumevanje besedil resno oteženo, upočasnjeno ali celo onemogočeno, če so v njih sporadične pravopisne in slovnične napake. Seveda branje takega besedila je težavno, še posebej za tiste, ki pravopis obvladamo in napake opazimo – a ne zato, ker bi imeli težave z razumevanjem, ampak ker nam grejo napake pač na živce. Dobršen del površinskih slovničnih in pravopisnih napak v pisnih besedilih zna itak že nekaj časa z lahkoto popraviti umetnointeligenčna digitalna tehnologija, vse bolje pa ji gre tudi že s kompleksnejšimi vidiki jezikovnega sporazumevanja. Slovenistična stroka se bo ta teden na Univerzi v Ljubljani na simpoziju Obdobja srečala in soočila na temo Norma in predpis v jeziku. Zdi se mi, da bi morali pri tem ubrati pot, ki jo je imel Mercedes-Benz do srede 80-ih …
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik