V zadnjem mesecu sem malce našpičil ušesa ob treh objavah iz različnih okolij. Prva novica je bila domača, ko je konec aprila štirinajst predstavnikov slovenskih založb v Delu objavilo pobudo z naslovom »Negotova prihodnost založništva v javnem interesu«, katere jedro je pritožba nad razdeljevanjem sredstev Javne agencije za knjigo.
Povsem z drugega konca sveta in iz digitalnega okolja je bil članek o tem, da so v družbi Meta (ki ima v lasti Facebook) lani razpravljali o tem, ali bi šli v nakup ene od največjih ameriških založb Simon & Schuster preprosto zato, da bi legalno prišli do kvalitetnega tekstovnega gradiva, s katerim bi izboljšali svoj jezikovni model, ki podpira različne vrste aplikacij umetne inteligence. S tretjega konca naj dodam še pobudo Emmanuela Macrona, ki Francijo postavlja na čelo borbe proti – kot pravijo – strategijam velikih tehnoloških podjetij, da »se polastijo pozornosti otrok z uporabo različnih kognitivnih predsodkov, s čimer otroke pritegnejo za zaslone, jih nadzorujejo in monetizirajo«. Pobuda za francoske otroke, mlajše od trinajst let, priporoča prepoved uporabe pametnih telefonov, hkrati s prepovedjo uporabe neetičnih družabnih omrežij do osemnajstega leta starosti. Zdi se mi, da je v kombinaciji vseh treh lepo povzet sedanji trenutek z neodgovorjenimi vprašanji glede tiskanja knjig, založništva, avtorskih pravic, družabnih omrežij, umetne inteligence in mladih, ki prilepljeni na telefone »ne berejo več«.
Če zelo poenostavim, založniški signal z domačega konca pravi nekako takole: založbe, ki delujejo v javnem interesu, s subvencijami izdajajo nekomercialne knjige, vendar sofinanciranje ne pokriva splošnih stroškov delovanja založbe in osebnih dohodkov zaposlenih, kar potem morajo nadomeščati s prodajo oziroma s komercialno dejavnostjo. Poleg tega Javna agencija za knjigo založbam predpisuje povečanje honorarjev za prevode in znižuje stroške za oblikovanje in tisk. Zaradi nevzdržne situacije bodo kompetentni uredniki zapustili knjižno založništvo in založniška infrastruktura se bo sesula. Moram reči, da me je v povezavi z omenjenim še najbolj presenetila teza iz pobude, da je bila izmed vseh kulturnih panog »slovenska knjiga edina brutalno vržena na trg, na katerem mora preživeti«. Moj spomin je drugačen. Pred tridesetimi leti sem namreč delal v založništvu in sem lahko od blizu opazoval, kako so se lastninile založbe ali knjižni programi, ki so bili v socializmu last vseh in nikogar. Kolikor se spomnim, je slovenska knjiga takrat sama veselo bežala na trg v podobi lastniteljev starih ali ustanoviteljev novih založb. Za razliko od knjižnic, opernih hiš ali muzejev. Potem so pač svetovni splet, digitalizacija in mobilna telefonizacija naredili svoje. A to pomeni le, da se je spremenil svet, ne pa da se je tedaj nek zločesti um spravil na slovensko knjigo. Zdaj se ta mora prilagoditi novi realnosti, ki je bila vedno močno omejena z malo dvomilijonsko bralno srenjo. Vprašanje je le – kako?
Sistem, v katerem je slovenska knjiga »brutalno vržena na trg«, se torej spremeni v izrazito netržen sistem, v katerem je dostop do knjige podoben nakupu letnega abonmaja za filharmonijo ali vstopnic za muzeje, ostalo plača država.
Z nasprotnega konca slovenščini grozi drugačen požiralnik. Če jezik ne bo dobro opremljen za digitalni svet, je vprašanje, kdo ga bo še maral, sploh med digitalnimi domorodci. In kakor trenutno stojijo stvari, je za digitalne rešitve v slovenščini treba imeti dostop do velike, da ne rečem nepredstavljivo velike količine besedil, da bi z njimi učili velike jezikovne modele in umetno inteligenco. Besedila pa morajo biti čim bolj kvalitetna, kot je med drugim ugotovil tudi Facebook. Temu nasproti stojijo – vse pretekle, sedanje in bodoče slovenske založbe ter njihovi avtorji in avtorice, v spregi z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah. Svojevrsten paradoks, ki je del digitalnega gordijskega vozla, je vprašanje: če je slovensko založništvo s svojim malim trgom postalo tako rekoč nekomercialno in življenjsko odvisno od sofinanciranja, bodisi s strani Javne agencije za knjigo, posredno preko učbeniških skladov ali kakih drugih državnih finančnih mehanizmov, kako je mogoče, da bi bila uporaba teh besedil za izdelavo odprtega jezikovnega modela za slovenščino problem? Predpostavljam, da se na obeh stolih – komercialnem in nekomercialnem – vseeno ne da sedeti.
Morda je treba ponujajoče se teze izpeljati do konca. Če macronistično idejo vzamemo resno, bomo v prihodnosti knjige tiskali predvsem za otroke in mladostnike, da jim bomo brali ali jih bodo brali do trinajstega leta. Nadalje si lahko predstavljamo, da bo po tem letu elitna peščica še hotela vonjati papir in obračati liste. Morda deset, petnajst odstotkov populacije. To peščico bi z možnostjo knjižne izposoje zlahka zadovoljila dobro organizirana slovenska knjižnična mreža – tiskane knjige bi bile torej primarno namenjene knjižnicam. Vzporedne digitalne izdaje celotne produkcije bi bile na voljo ob vpisu v poljubno knjižnico in avtomatično dodane v digitalni svet slovenske umetne inteligence. Če bi vse postopke od stavljenja naprej prevzela ena sama državno ustanovljena založba, bi bilo mogoče racionalizirati tiskarski del, ki je v osnovi ločen od uredniško-avtorskega. Preostale ljubitelje tiskane knjige bi zadovoljilo tiskanje na zahtevo. Sistem, v katerem je slovenska knjiga »brutalno vržena na trg«, se torej spremeni v izrazito netržen sistem, v katerem je dostop do knjige podoben nakupu letnega abonmaja za filharmonijo ali vstopnic za muzeje, ostalo plača država. In za to bi seveda rabili Državno založbo Slovenije.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik