Tokratno kolumno bom izkoristil predvsem za opozorilo, da je od petega aprila letos odprta javna razprava o predlogih poglavij Pravopisa 8.0 o glasovno-črkovnih premenah in o prevzemanju besed in besednih zvez iz tujih jezikov. V tej rundi je na udaru deset jezikov, dvajsetega aprila bo odprta javna razprava še za nadaljnjih enajst. Pravila pri prevzemanju tujih lastnih imen so ena od večjih zadreg pišočih v slovenščini, še posebej od prehoda s papirja na splet, ki je precej razširil nabor jezikov in imen, s katerimi se srečujemo. Kakšna so osnovna sporočila pravopisne komisije?
V eno kolumno ni mogoče stlačiti pestre javnorazpravne pravopisne problematike, mogoče pa je opozoriti na nekaj zadev, ki se tičejo nas vseh, ki naj bi v prihodnosti, ko bo Pravopis 8.0 uradno sprejet, pisali ali prebirali besedila v standardni slovenščini. Prvo opozorilo je, da imamo trenutno v prostoru vsaj dva, verjetno pa tri ali celo štiri pravopisne oziroma pravorečne standarde. In vsi se hkrati nahajajo na portalu Fran, ker spletni portali z agregiranimi heterogenimi podatki prenesejo vse, še bolje kot papir. Naj pojasnim na nekaj minimalnih primerih. Načeloma naj bi veljalo, da do uveljavitve novega pravopisa veljajo rešitve iz zadnjega, Toporišičevega pravopisa iz leta 1991 (pravila) in 2001 (slovar). Debelohrbtni pravopisni slovar izpred skoraj četrt stoletja se v digitalni obliki nahaja na portalu prav blizu digitalne druge izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika iz leta 2014. Že deset let vemo, da so informacije v obeh nekompatibilne, vendar se do sedaj nihče ni pretirano vznemirjal, razen nekaterih avtorjev prve izdaje SSKJ. Na primer: pri podatkih o izgovoru je prva izdaja SSKJ, ki je izhajala od 1970 do 1991, večinoma sledila predhodnemu standardu. V primeru izbire med širokim in ozkim e ali o se je to kazalo denimo pri izgovoru besed, kot so čarodéj, galéja, idéja, bajeslóvje, mesóvje, trgóvec itd. Tako Toporišičev pravopis kot SSKJ2 sta te posodobila v široki e in o: čarodêj, galêja, idêja, bajeslôvje, mesôvje, trgôvec. Prvi SSKJ je s tem postal historični slovar. A glej: med SSKJ2 in Toporišičevim pravopisom je cel kup neskladij, ki jih lahko ponazorim z enim primerom – izgovorom glagola jebati: v pravopisu je kot kanonični izgovor naveden ozki e [jébati], medtem ko SSKJ2 meni, da je boljši široki e [jêbati]. Podobno težavo z veljavnim standardom bi lahko imel apostolski nuncij v Sloveniji: pravopis mu za izgovor predpisuje ozki o [apostólski], SSKJ2 mu priporoča široki o [apostôlski]. To sta torej prva dva soobstoječa standarda.
Ustanova, ki naj bi skrbela za skupni pravopisni in pravorečni standard, nam jih trenutno servira več hkrati, nekaj iz historičnih razlogov, pri ravnokar nastajajočih priročnikih pa očitno na (ZRC) SAZU obstaja več struj, ki se med sabo ne znajo zmeniti in vsak dela po svoje.
Zdaj se temu pridružujeta še dva trenutno pravopisno nežegnana rastoča priročnika, ki pa prej ali slej kanita postati uradna glasnika slovenskega standarda: eSSKJ in ePravopis. Ker ima prvi le nekaj več kot tri tisoč geselskih člankov, drugi pa nekaj več kot 11.000, se le redko srečata na isti iztočnici, tudi zato, ker eSSKJ pokriva splošno besedišče, ePravopis pa se pretežno ukvarja z lastnimi imeni. Nekompatibilna standarda številka tri in štiri sta tako še relativno skrita in za ponazoritev bo treba poseči po analognih primerih. Vzemimo na primer besedo Vlah iz ePravopisa in vlak iz eSSKJ. ePravopis izgovor lastnega imena Vlah odinterpretira takole: [u̯láh] in [vláh], torej z varianto. Na drugi strani eSSKJ pravi, da vlak izgovarjamo takole: [wlák]. Laični uporabnik portala se lahko vpraša: kakšno glasovno vrednost ima torej w? Je ta različna od u̯ in v? Ali to pomeni, da po enem priročniku besedo smemo izgovororiti le na en način, po drugem na dva? Ali drug primer: po ePravopisu se mavricijski izgovori takole: [mau̯rícijski], po eSSKJ pa kontracepcijski takole: [kontracépciski]. Kam je v eSSKJ izginil izgovorni mehčalec [j] iz ePravopisa? Skratka, ustanova, ki naj bi skrbela za skupni pravopisni in pravorečni standard, nam jih trenutno servira več hkrati, nekaj iz historičnih razlogov, pri ravnokar nastajajočih priročnikih pa očitno na (ZRC) SAZU obstaja več struj, ki se med sabo ne znajo zmeniti in vsak dela po svoje.
V to situacijo vstopa trenutna pravopisna komisija s predlogi novih pravopisnih rešitev in z le enim od prej omenjenih slovarskih priročnikov kot megafonom za doseganje javnosti (ePravopis). V osnovi bi rekel, da so novi predlogi glede obravnave tujih lastnih imen premišljeni. Dobrodošlo je predvsem približevanje izvorni pisni podobi lastnih imen, kar omogoča boljšo identifikacijo. Kot primer tega bi navedel spremenjena pravila glede kitajske pisave. Vsak, ki je kdaj podrobno bral Toporišičev pravopis, se je najbrž čudil zmedi. Pinjin kot uradni sistem prečrkovanja kitajskih pismenk v latinično pisavo je bil tam omenjen, vendar nikakor ni bilo jasno, ali pravopis predpisuje splošno slovensko podomačenje vsega, kar je kitajsko, ali v določenih primerih priporoča angleško prečrkovanje, ki je drugačno od pinjina, ali neko nejasno tretjo kombinacijo. Novi predlog se zdaj deklarirano odloča za pinjin, kar je edino prav.
Za konec: desni slovenski politični pol nam je v zadnjih dveh desetletjih za potrebe besedotvornega zlaganja uspešno ponudil par prav- in kriv-, predvsem v popularni kombinaciji pravosodje in krivosodje. Iz tega je zrasla prava besedna družina in številne besedne zveze: od krivosodnikov in krivosodb do krivosodnih ministrov, postopkov, kultov in palač, kot kaže besedilni korpus Gigafida. Postopek prehajanja od prav- do kriv- je preprost: kar naj bi bilo skupno vsem, je proglašeno za lažno in izkrivljeno, namesto tega je ponujena prava resnica. To bi bil potem pravopis, za razliko od krivopisa.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik