Kako pozdravite, ko si dopisujete? Analogni domorodci in domorodke, torej tisti, ki smo se dopisovanja učili v preteklem stoletju na nerodnih dopisnicah iz šole v naravi, si pošiljali počitniške razglednice, se z dolgimi pismi dopisovali med služenjem vojaškega roka, smo se sicer prehodu v digitalno pisanje nekako privadili, a zdi se, da se pri pisanju še vedno bolj ali manj ravnamo po nekdanjih privzgojenih in posvojenih navadah. Pravzaprav skoraj vsako sporočilo še vedno (razen seveda tistih, ki so se radikalneje vživeli v novo okolje) nekako podzavestno dojemamo kot zaključeno enoto, ki jo pošljemo naslovniku ali naslovnici in mora zato vsebovati tudi glavo in rep oziroma nagovor in pozdrav.
Marsikdo med nami se tudi ne znajde najbolje pri omrežnem dopisovanju v prostem jezikovnem stilu in kljub nerodnemu prizadevanju prej ali slej končamo pri knjižnojezikovnem zapisovanju z vsemi dolgimi nedoločniki in strešicami vred. Nič ne de, saj imamo v družbi tudi glede kakšnih drugih zadev medgeneracijsko zelo različne prakse in poglede in je ločnica med njimi pogosto tesno povezana prav s stopnjo digitalne udomačenosti – od informiranja in izobraževanja do naročanja in nakupovanja. Težava nastopi takrat, ko je izključno analogna populacija stisnjena v kot. Ne v kot; pred zid. Vanjo so namerjena digitalna orodja (spletno naročanje v zdravstvu, digitalna avtentikacija pri bančnih in drugih storitvah pa še marsikaj). Namesto obljubljenega vsesplošnega olajšanja storitev pa prinesejo le frustracije in izključevanje ter tako postanejo orožje za množično uničevanje (naj)starejših.
Se že vračam k vedrejšim jezikovnim zadevam. Pri bolj klasičnem dopisovanju torej sporočila zaključujemo s takim in drugačnim pozdravom. V nasprotju z nagovorom, kjer imamo pri formalnem sporazumevanju v slovenščini zelo omejene možnosti s formulo »spoštovani + naziv«, imamo pri pozdravu nekaj več manevrskega prostora (razen če v obliki »pozdravljeni« pozdrav porabimo že za nagovor in smo potem za zaključek pisanja omejeni na formulo »s spoštovanjem«; nekaterim se sicer ponavljanje z začetnim »Pozdravljeni« in zaključnim »Lep pozdrav« ali z začetnim »Spoštovani« in zaključnim »S spoštovanjem« ne zdi nič motečega, stara šola pa se temu izogiba, če se le da). Pri formalnem pozdravu torej lahko preigravamo različne možnosti, od edninskega »lep pozdrav« do množinskega »lepe pozdrave« (zveza je torej v tožilniku, po čemer gramatikofili lahko sklepamo, da je nekoč kot predmet stala ob glagolu, o katerem zdaj običajno ni več sledu, lahko pa ga dodamo, recimo »prejmite«), lahko tudi v orodniku »z lepimi pozdravi« (kar, zanimivo, zazveni samo v množini, v ednini pa bi izzvenelo klavrno). V redni uporabi je tudi glagolska zveza »lepo vas pozdravljam« in to je v glavnem to. Seveda, seveda, jezikovno občutljivejši ste mi v mislih že ugovarjali – saj je možno razen pridevnika lep (ali prislova lepo) za podoben namen uporabiti še vrsto drugih podobnih pridevnikov ali prislovov, recimo prisrčen, prijazen, vljuden, topel, prijateljski, nekoč tudi tovariški. Res je – vendar količinsko gledano vse skupaj uporabljamo bistveno redkeje kot najobičajnejši par lep/lepo. Kaj pa brez, bi šlo? Torej samo »pozdrav« ali »pozdravljam vas«? Čisto razumljivo je seveda, da samostalnika pozdrav v tej vlogi ne spremljajo pridevniki z drugega, negativnega pomenskega pola: hladen, neprijazen, nevljuden ali celo sovražen pozdrav bi bil neduhoviti nesmisel. Brezpridevniški »pozdrav« ali brezprislovni »pozdravljam« pa tudi ne zvenita kot nevtralna izbira, ampak ravno obratno, kot znak za hladnejše razmerje pozdravljajočega do pozdravljenega, vsaj meni, in ga v svoji pisni praksi tudi tako uporabljam. V zvezi »lep pozdrav« torej pridevnik lep zares sploh ne izraža več neke posebne stopnje, ampak je samo običajen, če že ne kar obvezen privesek, neke vrste pomenski slepič. Vse skupaj v malo manj formalnem sporazumevanju zato postane samo okrajšava lp.
Še en poseben pozdrav je, izrazito enosmeren, in sicer zadnji oziroma poslednji. Lahko bi celo rekli, da zadnjega ne doživiš nikoli – ker te doleti po smrti. Pri izrekanju sožalja svojcem in bližnjim pokojnice ali pokojnika pa naletimo na podoben pojav kot pri pozdravu – da je nevtralna izbira fraza s pridevnikom, ki izraža neko visoko stopnjo lastnosti: »iskreno sožalje« (z manj alternativnimi možnostmi, kot jih ima pozdrav, pravzaprav sta resni kandidatki samo dve, »globoko« in »občuteno«). Je sožalje kaj manj iskreno, če pri izrekanju izpustite pridevnik? Po mojem ne, čisto mogoče je, da je tako sožalje lahko celo bolj iskreno. Je pa res, da smo pri smrti in zadevah v zvezi z njo ljudje še bolj negotovi kot pri čem drugem in zato tudi neradi tvegamo kakršno koli nekonvencionalno jezikovno vedenje. Še posebej nemogoče si je predstavljati, da bi pri izrekanju sožalja uporabljali podobno okrajšavo kot pri pozdravu: IS, Marko – res ne gre.
Torej pridevnikom in prislovom ne moremo popolnoma zaupati? V takih frazah res ne, vsaj pomensko ne. Nas pa pomirjajo, saj ustvarjajo vtis urejenosti, predvidljivosti. In včasih je to pri jeziku vredno več kot ves pomen skupaj.

Povezava na kolumno v časniku Dnevnik