Pred skoraj šestimi leti je po Sloveniji začelo leteti razmeroma obsežno slovničnospolno perje. Polemiko je sprožil sklep senata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z začetka leta 2018, ki je določil, da se v pravnih aktih fakultete v naslednjih treh letih uporablja samo ženski spol, potem pa izmenično moški in ženski spol. Če boste danes na spletnih straneh poiskali veljavna fakultetna pravila, boste v njih našli 6a. člen, ki pravi, da se uporabljeni ženski slovnični spol (študentka, učiteljica itn.) nanaša na kateri koli spol. Na primer, v enem od členov piše: »Po položaju je članica Zbora raziskovalk prodekanja, zadolžena za znanstvenoraziskovalno delo, ki Zbor raziskovalk tudi sklicuje in vodi.« Tudi sam sem član tega zbora in trenutno je »prodekanja« za doktorski študij in znanstvenoraziskovalno delo v resnici prodekan. Ima po vseh teh letih kdo težave z razumevanjem? S pravno veljavnostjo? Niti ne.
Obskurna pravila Filozofske fakultete so takrat sprožila pravo malo jezikovno vojno, ki sicer z občasnimi večjimi izbruhi divja že nekje od osemdesetih let prejšnjega stoletja – če zelo poenostavim – med zagovorniki jezikovne naravnosti na eni in zagovorniki družbene konstruiranosti jezika na drugi strani. Koncept jezika kot produkta družbenih razmerij implicira, da se razmerja moči v družbi prelivajo neposredno v jezikovni sistem in da domnevna nevtralnost moškega slovničnega spola še zdaleč ni nevtralna. S tem se izraža androcentričnost jezikovne norme, ki odseva tako historični kot tudi trenutni družbeni status žensk, da o drugih spolih niti ne govorimo. Jezikovni naravovarstveniki po drugi strani prisegajo na vseobsegajočo in radikalno razliko med slovničnim in naravnim (biološkim) spolom, ki naj bi jo bilo treba vzeti resno predvsem v imenu jezikovne racionalnosti, razumljivosti in urejenosti.
Čeprav do sedaj še ni uspela zanetiti tako vroče debate, bi rekel, da je navzven celo bolj vidna sprememba povezana z novimi praksami pri sklanjanju ženskih priimkov, ki se je začela resneje uveljaviti v postkovidnih časih. Pomembni slovenski mediji so opazno začeli opuščati rabo posamostaljene oblike svojilnega pridevnika, izpeljane iz lastnega imena moškega spola, ki implicira moško svojino ali lastništvo (npr. Prevčeva slaščičarna), in namesto tega začeli uporabljati nesklonljivo obliko lastnega imena ženskega spola. Tako smo prišli do medijskih naslovov, kot so »Meloni položila venec na Bazovici« ali »Godec skrbi varnost, Sukič želi njeno opravičilo«, ob kar se je nedavno obregnil Marko Crnkovič. Trenutno veljavna Toporišičeva norma je glede tega kar odprta: na primeru Zofke Kvedrove ali Zofke Kveder razloži, da je možnosti več in da naj pač izberemo eno od obeh. Tipično pa je dodal še rahlo mizogino tretjo možnost: slengovsko in ljudsko rabo samostalniških priponskih obrazil ženskega spola, pri kateri iz Kocmur, Ogorelec in Pozne dobimo Kocmurko, Ogorelko in Poznelo. Pri navajanju zgledov se je izognil vsaj Kvedrovki.
Jezikovni naravovarstveniki po drugi strani prisegajo na vseobsegajočo in radikalno razliko med slovničnim in naravnim (biološkim) spolom, ki naj bi jo bilo treba vzeti resno predvsem v imenu jezikovne racionalnosti, razumljivosti in urejenosti.
Senzibiliziran tudi od slovenskih debat sem lani decembra postal pozoren na francoski zakon, ki ga je v svojem govoru ob odprtju Cité internationale de la langue française, novega mednarodnega središča za francoski jezik, omenil Emmanuel Macron. Precej odločno je povedal, da je v francoščini moški spol nevtralen in da sredi besed ni treba dodajati pik ali drugih znakov. Hkrati je podprl zakon, ki pravi nekako takole: »Dokumenti, ki po tem zakonu morajo biti napisani v francoščini, tega pogoja ne izpolnjujejo, če uporabljajo uredniške ali tipografske prakse, ki nadomeščajo moško obliko, ko je ta uporabljena v generičnem pomenu, z zapisom, ki poudarja obstoj ženske oblike.« Do takih zakonskih predlogov celo v Sloveniji še nismo prišli, čeprav smo znani po črkarskih pravdah. Podobno kot v primeru floridskega zakona, ki sem ga omenil v zadnji kolumni, je posebna pozornost posvečena izobraževalnemu sistemu in zaščiti udeležencev pred, recimo temu, družbenimi pritiski v zvezi z l’écriture inclusive, spolno občutljivim pisanjem. Zanimivo je, da je Macron v istem govoru omenil tudi umetno inteligenco. Predvsem to, da jo jezikovno in kulturno trenutno kroji anglosaksonski svet in da je treba v jezikovne modele spraviti francoska dela, besedilne korpuse, da iz umetne inteligence ne bo drla zgolj izkrivljena slika enega dela sveta. Osvežujoče je bilo slišati francoskega predsednika, ki se zna poukvarjati tudi z jezikovnimi dimenzijami nove umetnointeligenčne dirke.
Za konec: spomnim se filmske uspešnice s konca sedemdesetih let z naslovom Kramer proti Kramerju. Film je za osemdeseta na nek način napovedal obrat pri stereotipnih spolnih vlogah, saj je oče (Dustin Hoffman) po nenadnem odhodu matere (Maryl Streep) prisiljen prevzeti tudi materinsko vlogo in se potem, ko se po novem poslovno uspešna mati vrne po sina, bori za njegovo skrbništvo. V slovenski naslov filma je vpisan večji emancipatorični slovničnospolni potenical, kot je prisoten v angleškem, saj se prvi Kramer nanaša na mater. Že takrat je bila torej za slovensko občestvo pri Joanni Kramer sprejemljiva izolirana nesklonljiva ženska oblika. Skratka, koliko časa ste ob branju naslova porabili za ugotovitev, da gre za Emo Klinec na petem mestu?
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik