Kdo vas je učil slovenščino v šoli, slavistke ali slovenisti? Kdo uči slovenščino vaše otroke? Kdo vas uči slovenščino, v naši jezikolumni nima smisla spraševati, saj šolska populacija časopisov ne bere. Šolarji in šolarke itak uporabljajo slengovska poimenovanja in učiteljico slovenščine – vsaj v deželi Kranjski – ponavadi kličejo slôvarca. Moški učitelji slovenščine so zastopani v tako majhnem deležu, da slengovskega poimenovanja zase menda sploh nimajo. Slôvar? Sprašujem naprej. Kdo se vam zdi strokovno podkovan za zadeve v zvezi s slovenščino in slovensko književnostjo, slavistka ali slovenistka?
V (res) ožjih poklicnih in študijskih krogih je stvar načeloma pomensko jasna. Slovenistika je veda o slovenskem jeziku in književnosti, z njo se ukvarjajo slovenistke in slovenisti. Slavistika je veda o slovanskih jezikih in književnostih, v njej delujejo slavistke in slavisti. Ker je slovenščina slovanski jezik, je torej slovenistika sestavni del slavistike, a hkrati tudi razmeroma samostojna veda. Slovenistika je mlajša beseda od slavistike, tudi pojmovanje slovenistike kot razmeroma samostojne vede še nima prav dolge in sive brade. Ker se je na najstarejši in dolgo časa edini slovenski univerzi od njene ustanovitve l. 1919 do študijskega leta 2002/2003 lahko študiralo slovenščino v okviru slavističnega oddelka na Filozofski fakulteti, se je v javnosti za vse, ki so diplomirali iz slovenskega jezika in književnosti, dodobra uveljavilo poimenovanje slavisti in slavistke. Še danes se največja stanovska organizacija slovenistk in slovenistov imenuje Slavistično društvo Slovenije (uradno Zveza društev Slavistično društvo Slovenije).
Na ljubljanski Filozofski fakulteti se je pred 22 leti dotedanji skupni Oddelek za slovanske jezike in književnosti (ki se je v zgodovini sicer imenoval zelo različno, v osemdesetih je bil poimenovan v skladu s tedanjo samoupravljalsko besedno modo »PZE, pedagoško-znanstvena enota«) razdružil v samostojna oddelka za slovenistiko in za slavistiko. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru študij slovenskega jezika in književnosti še zdaj poteka na Oddelku za slovanske jezike in književnosti, na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem imajo tudi Oddelek za slovenistiko, na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici pa sicer nimajo posebnih oddelkov, je pa slovenistika eden od študijskih programov.
To so na prvo branje (če ste sploh prišli do sem) le puste tehnikalije, ki morda pridejo prav tistim, ki se ogrevajo za študij bodisi slovenščine bodisi slovanskih jezikov. Toda globinsko ozadje razmerja med slovenistiko in slavistiko je precej bolj zapleteno. Podobnost med slovanskimi jeziki je bila seveda že od nekdaj zelo opazna, tako ali drugače so jo ljudje razumeli kot sorodnost. V nekoliko starejši zgodovini kar mrgoli različnih idej o tem, da je ločenost, samostojnost slovanskih jezikov pravzaprav samo prehodna razvojna etapa in da bo na slavnem koncu spet en slovanski jezik in en slovanski narod. Ali pa v nekoliko drugačni obliki – da bi bilo smiselno in pametno imeti samo nekaj večjih slovanskih jezikov, recimo štiri, vsi drugi pa se naj v skupno dobro sami sebi odrečejo in se samoukinejo. Po eni strani so bili taki pogledi poskus prihraniti delovno energijo in denar. Pri širjenju reformatorskih idej v 16. stoletju se je npr. denarnim podpornikom zdela možnost, da bi slovansko različno govoreče občinstvo lahko nagovorili z besedili v enem samem jeziku, precej obetavna – a jo je v naših koncih prepričano in prepričljivo zanikal že Trubar. Po drugi strani pa se je – nekoliko kasneje – širša slovanska solidarnost in enotnost vsaj v perspektivi zdela oblikujočim se manj številčnim slovanskim narodom edina politična preživetvena možnost ob vse močnejšem in vse bolj grozečem nemškem nacionalizmu. Natančneje rečeno, narod sam se s tem ni ukvarjal, nosilci teh in takih idej so bili taki in drugačni izobraženci, narodni delavci. Ti so marsikdaj imeli na zalogi več scenarijev za narodni razvoj, npr. Matija Majar Ziljski, celovški duhovnik, jezikoslovec in še kaj, eden od glavnih avtorjev slovenskega narodnega programa Zedinjena Slovenija 1848, ki je istega leta izdal knjigo Pravila kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik.
Nekaterim svobodomiselnim in samozavestnim ljudem se je tak narodni in jezikovni inženiring upiral. Tudi Prešernu, ki je na to temo v Poezijah objavil zabavljiv napis Bahači četvero bolj množnih Slave rodov:
Čeh, Polják in llír, Rús svój ‘zobráziti jezik,/ njih le mogóčni ga ród íma pravíco pisát’;/Béli Hrovát, Rusnják ne, Slovák ne, s Slovénci ne drúgi,/ tem gre, Sláve pesám, lájati, táce lizát’.
Idealizacija slovanstva pa ni živela samo v političnem pogledu naprej, ampak je oživela tudi v vzvratnem ogledalu. Ideja o skupnem izvornem slovanstvu je bila ideološka podlaga cvetočega razvoja primerjalnega zgodovinskega slavističnega jezikoslovja v 19. stoletju, v katerem imamo tudi Slovenci in Slovenke svojega prvokategornika, Frana Miklošiča. Takrat je v poljudnem obravnavanju jezika obveljalo, da je v slovenščini vse, kar je izvorno slovanskega, boljše in vrednejše od tistega, kar smo prevzeli iz neslovanskih jezikov. Obveljalo pa je tudi, da o jeziku veš vse, kar je o njem mogoče in vredno vedeti, če natanko poznaš zgodovinski razvoj jezikovnih izrazil.
20. stoletje je Slovence in Slovenke glede idealizacije slovanskega sobivanja streznilo – pa tudi dobršen del drugega slovanskega sveta. Jezikoslovje se je streznilo od opitosti z zgodovinsko metodo in se je večinsko posvetilo teoretično drugačnim analizam sodobnih jezikov. Še zmeraj pa tudi v naših logih najdemo koga, ki se mu (spet) zdi, da bi moral biti vsak slovenist predvsem slavist in da se da le s preteklostjo pojasnjevati sedanjost in tako reševati prihodnost.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik