Na začetku januarja letos so se v svetovnih novicah znašli slovarji in enciklopedije, kar se zaradi njihove pregovorno dolgočasne narave ne zgodi ravno pogosto. Pozornost so si zaslužili zaradi lani sprejetega zakona ameriške zvezne države Florida, ki v šolah prepoveduje kakršnokoli omenjanje »spolnega obnašanja«. Floridski knjižničarji so zato letos iz previdnosti s polic umaknili na tisoče knjig, da bi preverili, če se vsebina sklada s tem, kar dovoljuje zakon. Na tem spisku so se znašli tudi slovarji in enciklopedije, ker pač omenjajo seks, skupaj z Dnevnikom Ane Frank ali romanoma Madame Bovary in Doktor Živago.
Argument tožilstva države Floride je bil, da javne šole morajo »prenašati naprej sporočila vlade« in da je to mogoče doseči tudi z »umikom govora«, s katerim se vlada ne strinja. Zanimiva je razlika med neformalnim poimenovanjem zakona na strani zagovornikov in nasprotnikov. Med prvimi je zakon znan pod imenom »Pustimo otrokom, da so otroci«, med drugimi pod imenom »Ne (iz)reci gej«. To pravzaprav dobro izpostavlja razliko v perspektivi obojih – v prvem primeru naj bi šlo za varovanje idealizirane otroške (spolne) nedolžnosti, v drugem za zagotavljanje možnosti javnega izrekanja o (spolni) identiteti. V tej kolumni bi rad posvetil par besed temu, kar izpostavljajo nasprotniki zakona – izrekanju besed naglas.
Obstajata dve skupini besed ali govornih dejanj, pri katerih je v samo izrekanje vpisano nekaj več. Prvo skupino poznamo pod imenom performativi, vanjo pa spadajo dejanja, pri katerih moramo nekaj izreči, navadno pred pričami, in to dejanje ima potem za nas ali za druge ljudi konkretne posledice, navadno pravne. Najbolj tipičen primer tega je poročna prisega, pa tudi druge vrste priseg. Poleg tega razna (po)imenovanja, od otrok do ladij. Performative v slovenščini lahko prepoznamo po glagolih, uporabljenih v prvi osebi ednine, kot so »prisegam«, »imenujem«, nekomu »zapuščam« in podobno. V družbah brez pisave ali z nizko stopnjo pismenosti je bil ta govorjeni segment jezika izjemno pomemben, kar vemo denimo iz Biblije ali Hamurabijevega zakonika, ki vsebujeta številne določbe o izjavljanju in priseganju. Kot primer: Hamurabi pravi, da mora mož še v času svojega življenja naglas izreči »moji otroci«, če želi, da bodo tudi otroci, ki jih ima z deklo (ali deklami), v družbi obravnavani enako kot tisti, ki jih ima z ženo. V Bibliji je ena od božjih prepovedi namenjena krivi prisegi, Pridigar pa svari pred poroštvom za svojega bližnjega, ko se kdo zaveže »z izreki svojih ust«. S pismenostjo smo izjavljanje in priseganje prenesli tudi na papir, razen v izrazito ceremonialnih situacijah, težko pa si predstavljamo, da bi govorno dejanje pričakovali od koga, ki mu ne pripisujemo zadostnega razumevanja tega akta, denimo od drugega primata, morda umetnointeligenčnega robota ali bolnika z demenco. Na nek način so performativi jezikovni lakmusov papir človeškosti.
Če jezik kletvic nima, si jih je treba izmisliti ali si jih izposoditi, že zaradi zdravja.
Ne čudi, da je tudi druga skupina posebnih besed omenjena med desetimi zapovedmi v Bibliji: Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga. Preklinjanje je zelo zanimiva jezikovna dejavnost, saj se je z razvojem nevrolingvistike in možnostjo merjenja možganskih aktivnosti z magnetno resonanco izkazalo, da se pri tem oziroma – natančneje rečeno – pri izgovarjanju tabuiziranega besedišča prožijo povsem drugi deli možganov kot pri običajnem govoru. Aktivira se limbični sistem, ki je povezan s procesiranjem emocij in z osnovnimi senzorno-motoričnimi funkcijami ter nasploh velja za starejši del možganov, ki so ga včasih imenovali tudi »plazilski možgani«. Da je tako, kažejo specifične nevrološke motnje, med drugim Tourettov sindrom, ki ga je prepričljivo upodobil Edward Norton v filmu Motherless Brooklyn. Za to motnjo so značilne nekontrolirane vokalizacije, med katerimi so pogosto kletvice, kar je za okolico lahko tudi precej zabavno, za dotičnega pa gotovo stresno. Preklinjanje je v resnici bolj podobno agresivni gesti kot semantičnemu jezikovnemu dejanju in poskusi so pokazali, da prinese tudi podobno olajšanje – testiranci so precej dlje zdržali bolečino ob hkratnem preklinjanju. Paradoks tabuiziranega besedišča je v tem, da je v osnovi dogovorno in precej arbitrarno. Nabor dobimo od staršev v zelo zgodnjem otroštvu in dvojezični govorci precej raje preklinjajo v svojem prvem jeziku, tudi če večinoma uporabljajo drugi jezik. Raziskave tudi kažejo, da se je analgetični učinek kletvic v zahodnih družbah premaknil od tistih z religioznim izvorom na tabuizirano klasiko: seks in izločevalne telesne funkcije. Skratka, če jezik kletvic nima, si jih je treba izmisliti ali si jih izposoditi, že zaradi zdravja.
Ddvojezični govorci precej raje preklinjajo v svojem prvem jeziku, tudi če večinoma uporabljajo drugi jezik.
Vrnimo se na floridski zakon, predvsem na obveznost javnega šolskega sistema, da »prenaša naprej sporočila vlade«. Zapovedovanje oziroma prepovedovanja besed ali idej ni nič novega, jezik je že dolgo časa polje, na katerem se bije boj za družbeno prevlado. Del komičnosti situacije na Floridi seveda izhaja iz tega, da tiskane slovarje in enciklopedije mečejo iz šolskih knjižnic, nikjer pa ni videti prepovedi šolske rabe spleta ali ChatGPT-ja. Ob pričakovanem napredku je vprašanje za nas predvsem: ali bomo nekoč brali klasične romane, iz katerih bo umetna inteligenca v sekundi znala odstraniti ves seks, ne da bi mi sploh vedeli, kakšno je izvorno besedilo? Ker je bilo tako »sporočilo vlade«, bodisi ameriške ali kitajske ali katere druge.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik