‘Kaj pisati za národ je imenitna reč. Izobražen pisavec je naj žlahtnejši cvet v narodu. Kar on pisaje govorí, se sliši dalje, kakor naj močnejši grom, njegove besede se razlegajo povsod, kjer koli se njegov jezik govorí. Njegove žlahtne pisma še neprenehoma govoré, kadar njegove kosti že davno pod černo zemljo trohnijo. – Vsaki naj zató piše samo, kar je plemenitiga ali žlahtniga, samo kar je dobriga in koristniga – samo tó, kar bi bilo vredno govoriti pred celim svojim rodam.«
Te besede je v feljtonu Nekaj od Slovencov v Kmetijskih in rokodelskih novicah 30. oktobra 1844 objavil Matija Majar, kasnejši soavtor programa Zedinjena Slovenija. Slaba štiri leta kasneje, 11. julija 1848, najdemo v tretji številki novega časopisa Slovenija članek Kakšen jezik bodemo vzeli za šole in pisarnice po slovenskih krajih. V njem avtor Ivan Macun postavi tezo, da je »edini pomoček« k splošnemu razvoju naroda »knjižestvo ali pismenstvo« v njegovem jeziku, torej književnost v najširšem smislu. Za razvito narodno književnost pa sta po Macunovem mnenju potrebna dva pogoja: dovolj bralcev in kupcev knjig, da »sta pisatelju čas in delo plačana, ker bi drugači nihče ne mogel pisati razun nekih bogatejših ljudi«; narodni jezik pa mora imeti čim več govorcev, da »se bo mnogo prebrisanih glav iz njega vzdignilo, in celimu narodu dušno pašo dajalo.« Obojega je po avtorjevem prepričanju pri slovenščini veliko premalo, in ko prišteje še tretjo in četrto težavo, pomanjkanje slavne zgodovine, o kateri bi se lahko pisalo in z njo navduševalo mladino za svoj jezik, in pomanjkanju berila z dobrimi besedili v slovenščini, s čimer je edino mogoče učinkovito poučevati jezik tudi v gimnazijah, pride do usodnega sklepa: če Slovenci nočemo ostati heloti, torej nesvobodno podložniško ljudstvo, se moramo vsaj zaenkrat odpovedati varljivi misli, da bo vzcvetela književnost v slovenščini. Macun zato svetuje, da se poprimemo kakega drugega slovanskega jezika, ki izpolnjuje navedene pogoje. Primerna najde dva, češčino in ilirščino (ki smo jo kasneje poznali po imenu srbohrvaščina), a da prednost sosedom.
Nekaj številk kasneje Slovenija prinese polemičen odziv zdravnika in prevajalca Josipa Šubica (podpisanega kot Schubitz). Ta zavrne vse Macunove točke, češ, marsikaj že imamo, a tega Macun očitno ne vidi; česar res še nimamo, pa bomo že naredili. Najpomembneje je, da se svojemu jeziku ne odrečemo.
Nadaljnji razvoj slovenščine in slovenstva je dal prav Šubicu, ne Macunu. Res da Macun v danih okoliščinah ni mogel predvideti, da bo velika večina knjižne in nasploh kulturne produkcije v slovenščini tako ali drugače subvencionirana, torej plačana iz proračunskih malh, ne iz žepov bralcev in bralk, poslušalcev in poslušalk, gledalcev in gledalk. In kljub temu knjige v slovenščini kar veliko stanejo, še posebej če jih primerjamo s cenami knjig v globalščini, pa tudi v kakšnem drugem jeziku.
Ali bo nadaljnji razvoj slovenščine dal še naprej prav tudi Matiji Majerju? Bosta »izobražen pisavec« in »izobražena pisavka« (ki jo dodajamo, sredi predpreteklega stoletja je pač ni bilo na obzorju) še naprej najžlahtnejša cvetova v narodu? Vprašanje je sicer, ali sta kdaj res bila. Pa tudi, če sta: za kaj pa potrebujemo najžlahtnejše cvetove? Za čebeljo pašo? Za to, da si jih lahko ob posebnih priložnostih zataknemo v gumbnico in se počutimo praznično? Ali za lepši in boljši vsakdan?
V prejšnji jezikolumni smo lahko prebrali, da je besedil v slovenščini za dobro delovanje velikih jezikovnih modelov in generativne umetne inteligence trenutno premalo – tudi če si zamislimo skupno množico vseh besedil, kar jih je bilo kdaj koli napisanih v kateri in kakršni koli slovenščini. Zelo verjetno gre za prehodno težavo, saj bo najbrž tehnologija napredovala v to smer, da ji bo za dobro delovanje vendarle zadoščala bolj obvladljiva in laže pridobljiva množica podatkov. Pa bomo, če bo šlo z umetno inteligenco tako bliskovito naprej, po drugi strani sploh še potrebovali izobražene pisce in piske? Morda to vprašanje sploh ni toliko povezano z uspešnim razvojem visokotehnoloških jezikovnih pomočnic in pomočnikov (ki postajajo v marsikaterih okoliščinah kar glavni avtorji in avtorice besedil), ampak z drugim dejstvom: da v slovenščini razmeroma malo ljudi bere daljša, spoznavno zahtevnejša knjižna besedila, tako na zaslonu kot na papirju. In brez branja nihče ne postane izobraženi pisavec in pisavka. Kdo bo sploh motiviran za to, da tak pisavec in pisavka postane, če bo potem njegova ali njena naloga bolj ali manj samo priskrbeti besedilni repromaterial za potrebe umetne inteligence?
Že dolgo časa pa – vsaj v akademskih krogih – grešimo zoper drugo Majarjevo napotilo: naj vsak piše samo, kar je plemenitega, kar je dobrega in koristnega. Ravno obratno je. Pišemo za to, da je napisano, kar prinaša take in drugačne točke, ne pa zato, ker bi imeli, hoteli ali morali nekaj nekomu povedati, ponuditi v razmislek.
In, seveda, pisaje govorimo po najrazličnejših omrežjih, da se kar kadi.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik