V cenjenem časopisu, ki ga berete, ste pred dnevi lahko prebrali naslednjo misel o sprejemanju novele zakona o javni rabi slovenščine: »Po novem zakonu bodo v Sloveniji popolnoma legalni trgovine in podjetja z imeni, kot so Brewery, Svaštarnica, Biergarten, Drama queen, House of love, Way out, Nije žvaka za seljaka, Pelc mantel, Allahu akbar, Guacamole fast food, prepovedana pa bo uporaba imena gostilnice Güjžina, ker narečnih besed ‘referenčni korpusi standardne slovenščine’, na katere se želijo nasloniti predlagalci novele zakona, večinoma nimajo. Ne poznajo tudi starih slovenskih besed, na primer dolunčica, nekdaj sorta jabolk, kot bi se lahko imenovala trgovina s sadjem, ali korobela, nekdaj sorta hrušk. Bo pa lahko Guacamole fast food, ker to korpusi vsebujejo.«
Če je verjeti Dnevnikovi novinarki, avtorici članka, iz katerega je citat, se je navedena misel utrnila dr. Marku Snoju, podpredsedniku SAZU, podpredsedniku Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, prejemniku letošnje Zoisove nagrade za vrhunske dosežke na področju slovenskega jezika in avtorju novega slovarja Imen slovenskih psov. V čem je problem akademikove misli: prav nič od navedenega ne drži. Namreč, tretji odstavek 18. člena zakona se po novem glasi: »Za običajno rabo besednih zvez, razumljivih večini potrošnikov, šteje zlasti nabor slovnično in pravopisno pravilnih besed in besednih zvez, katerih uveljavljenost in reprezentativnost se izkazujeta v referenčnih korpusih standardne slovenščine oziroma slovarjih za knjižnostandardno in narečno slovenščino.«
Če predpostavimo normalno, netendenciozno interpretacijo zakonskega besedila, seveda ne drži, da bi zgolj iz prisotnosti ali odsotnosti neke besede ali zveze v referenčnih korpusih standardne slovenščine avtomatično izhajalo, da je ta »legalna ali nelegalna«. Kot pravi zakonsko besedilo, ima zbirka besedil ali korpus v tem legalističnem kontekstu zgolj vlogo, da poda informacijo o rabi in razširjenosti neke besede ali zveze, iz česar verjetno upravičeno lahko sklepamo o njeni razumljivosti. Tako se besedilni korpusi tudi uporabljajo. Uradnik, ki bo na koncu moral odločati o primernosti imen obratov, lokalov in drugih poslovnih prostorov, bo s tem imel na voljo informacijo, da sta dolunčica in korobela, ki ju najdemo v Slovarju Pohlinovega jezika avtorja Marka Snoja, ne pa v korpusu sodobne slovenščine, za splošno uporabniško srenjo verjetno enako razumljivi kot slovensko zveneči imeni trgovin Ustnična prvina in Samoglasniški upad, če se s sadjarske terminologije 18. stoletja prestavimo na strokovno področje obravnavanega akademika. In obratno bo lahko sklepal, da je »svaštarnica« vendarle do neke mere razumljiva beseda, pri čemer bo med drugim lahko ugotovil tudi to, da so skoraj vsi pisci besedil, zbranih v korpusu, dali to besedo v navednice, verjetno ne brez razloga.
Del zakonskega besedila, ki ga akademik Snoj ob vitju rok nad korpusi sodobne slovenščine zamolči, razrešuje prav njegovo sadjarsko dilemo: kot beremo zgoraj, se kot uveljavljeno in reprezentativno obravnava tudi besedišče, ki je kanonizirano v »slovarjih za knjižnostandardno in narečno slovenščino«. Dolunčica in korobela sta zabeleženi v Pohlinovem slovarju, ki je dostopen kot del portala fran.si, in tako sta zgodovinski slovenski besedi, skupaj s hipotetično prodajalno sadja, rešeni. Logično vprašanje, ki se razmišljujočemu porodi ob tem, da je akademik verjetno prebral cel odstavek, je seveda: zakaj je ključni del zamolčal?
Ob takih intervencijah se lahko spomnimo, da vendarle gre za akademika, ki je pred leti na parkiriščih štel nedržavotvorne slovenske avtomobilske tablice in v državnem svetu ogorčeno ugotavljal, da se na njih nadpovprečno pogosto pojavlja zaporedje črk, ki predstavljajo registrsko oznako mest v stari Jugi.
Odgovor se verjetno skriva v še enem citatu iz omenjenega prispevka. »Če ne želimo imeti imen obratov in lokalov, kot sta denimo Svaštarnica in Guacamole fast food, moramo za referenčni vir imenovati portal, ki združuje vse predlagane vrste virov. To je portal Fran.si. Ta namreč poleg vseh slovenskih knjižnih besed vsebuje tudi narečne in stare ter seveda tudi vse izvorno tuje besede in besedne zveze, a šele ko se te ustalijo v splošni rabi.« Skratka, problem ni v tem, da zakon ne bi predvideval uporabe slovarjev na tem portalu v vlogi poimenovalnega filtra. Snojev problem je v tem, da v zakonu ni predpisan zgolj in samo portal fran.si, ki bi bil s svojo vsebino ultimativni razsodnik in meč, ki visi nad uradniki, pri čemer ti nesrečniki morajo odločati o tako sporni zadevi, kot je »slovenskost« imen. Kot sem pisal v majski jezikolumni, je naloga v vsakem primeru nemogoča in z jezikoslovjem nima kaj dosti zveze. Kot s(m)o večkrat ugotovili sami jezikoslovci, uporabna definicija »slovenskosti« imen za tak namen ne obstaja. Ob ponujanju franovske ekskluzive akademika Snoja tudi ne zanima, da uradnike na istem mestu čaka kaotična mešanica zgodovinskih, terminoloških, narečnih in drugih slovarjev, v katerih najdemo tudi od tujega hudiča žegnane besede, kot so – guacamole, seljak, pelc, mantel ali house. Kaj pa zdaj? Torej je vsebino portala fran.si za poimenovalno rabo treba znati interpretirati? Torej tako kot vsebino korpusov sodobne standardne slovenščine? Torej s korpusnega dežja pod franovski kap? Ob takih intervencijah se lahko spomnimo, da vendarle gre za akademika, ki je pred leti na parkiriščih štel nedržavotvorne slovenske avtomobilske tablice in v državnem svetu ogorčeno ugotavljal, da se na njih nadpovprečno pogosto pojavlja zaporedje črk, ki predstavljajo registrsko oznako mest v stari Jugi. Pripombe na zakon? Svaštarnica.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik