Pridevniki s predponskim obrazilom pre- (torej s tem, kar jim lahko pritaknemo na začetku) lahko pomenijo dvoje: da je lastnost, ki jo označujejo, zelo izrazita (t. i. pridvignjena ali elativna stopnja) ali da je tega, kar pridevniki označujejo, preveč. Če je nekaj prečudovito, je torej čisto zares zelo čudovito. Če je nekaj pretežko, je pač preveč težko. Pri redkih pridevnikih lahko ta pre- pomeni oboje. Lep je že eden takih. Je torej prelep zelo zelo lep ali preveč lep?
Meja seveda ni popolnoma jasna; odvisna je od okusa. Za tega ponekod celo velja, da se o njem ne razpravlja. Toda ne bomo molčali. Ker smo v tejle rubriki zadolženi za jezikovna vprašanja, se torej posvetimo jezikovni prelepoti.
Od dneva reformacije sta že dva tedna, od prve natisnjene knjige v slovenščini pa 473 let. Trubar, neverjetni pionir slovenskega knjižnega jezika, seveda ni bil neobčutljiv na jezikovno lepoto, a le dokler je bila v vlogi višjega in edino zveličavnega cilja njegovega pisanja: oznanjanja prave vere. V uvodu svojega prevoda Matejevega evangelija, prve svetopisemske knjige, prevedene v slovenščino, je l. 1555 zapisal, da pri prevajanju ni iskal »lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed, /…/ temuč te gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti; zakaj ta muč svetiga evangelija inu naše izveličane ne stoji v lepih, ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim krščanskim lebnu.« Skratka: lepe, prevzetne (kot bi lahko prevedli izginuli pridevnik ofertne) besede same po sebi nič ne pomenijo. Celo več, za njihovo bleščečo fasado se lahko skriva pogubna praznina.
A obrnilo se je nekoliko drugače. Lepota in pravilnost jezika sta začeli šteti kot nekaj, po čemer se redki izbranci (izbrank še dolgo ni bilo od nikoder) odlikujejo od »dobrih preprostih Slovencev«. Uvod v Gutsmanovo slovnico l. 1777 prinaša misel, da navadni ljudje sicer govorijo grobo, vsak po svoje, vendarle pa razumejo finejši ton in pravilnejšo besedo rabo duhovnih govorcev; ko ljudstvo vidi, da tudi njihov jezik ni brez vsega okrasja, postanejo ponosni in se imajo tudi sami za nekaj več.
Pred šestdesetimi leti je v Sodobnosti Edvard Kocbek objavil esej Misli o jeziku. V gostem filozofskem pisanju najdemo tudi tale odstavek: »Slovenci smo si jezik kot sistem besednega izražanja razvili do takšne stopnje oblikovne dognanosti, da ne zaostajamo za drugimi, starejšimi in večjimi jeziki. Slovenščina se more celo ponašati z odlikami, ki jih marsikak drug narod nima: čista je, naravno izvirna, jasno pomenska, glagolsko močna, elegantna in melodiozna, nagnjena v rahlo vzornost in vendar odprta za oblikovanje resnice v vseh stvarnih položajih.« Študentke in študenti slovenistike v prvem letniku ta odstavek sprva sprejmejo s toplim občutkom ponosa – kakšen jezik imamo in se vanj poglabljamo! Ko pa se vprašamo, kaj vse skupaj pomeni in na nekaj podvprašanj ne najdemo nobenega pravega odgovora, se jim ponos zamaje. Kako v jezikoslovju merimo stopnjo oblikovne dognanosti nekega jezika? Je ne. Kaj pomeni, da je slovenščina čista? Drugače kot drugi jeziki, ki to niso? Kaj pomeni, da je naravno izvirna? Je kak drug jezik nenaravno izviren? Naravno neizviren? Ali kar nenaravno neizviren? Kako je lahko jezik sam po sebi jasno pomenski? Torej bi moralo biti tudi vsako sporočilo v tem jeziku pomensko popolnoma jasno – pa vsi vemo, da ni. O elegantnosti, melodioznosti, nagnjenosti v rahlo vzornost in odprtosti za oblikovanje resnice se raje sploh ne sprašujemo konkretno. Dobro, gladke, visoke, kunštne in ofertne besede o maternem jeziku ne morejo škoditi, tudi če pod njimi ni kaj prida oprijemljivega. Kaj pa Kocbekovo nadaljevanje visoke hvalnice slovenskemu jeziku? »Pač pa je videti, da je Slovenec kot izraževalec jezika precej zaostal za svojo besedo in govorico. Ko si namreč predočimo svojo polpreteklost in se ozremo tudi po današnjem življenjskem prostoru, /…/ ugotovimo, da Slovenec ni kongenialen svojemu jeziku. Slovenski človek se ne izraža tako, kakor ga k temu vabi njegov razviti, razčlenjeni in prožni jezik.«
Je torej tudi šestdeset let po Kocbekovih besedah nekje naš jezik lepši in boljši, kot ga znamo uporabljati, le da nismo čisto prepričani, kje in od kod nas k čemu vabi? (Če ga še sami ne znamo uporabljati, kako ga naj uporabljajo torej tujke in tujci?)
To večno iskanje prave, resnične jezikovne lepote, ki se nam nenehno izmika in se zdi, da bi jo morali tako ali drugače šele izluščiti, izlužiti, izkopati, izvrtati iz jalovine vsakdanjega sporazumevanja, nas mogoče na nek način drži pokonci – ampak vsaj toliko nas tudi hromi. Prizadevanje za posebno jezikovno lepoto, ki naj bi izkazovalo tudi čisto posebno skrbno in ljubeče razmerje do jezika, lahko recimo zaslutimo pri nekaterih (še zdaleč ne vseh) napovedovalkah in napovedovalcih javne radiotelevizije. Ti izgovarjajo sporočila na tako nenaraven, izumetničen način, kot da bi bilo pri tem edino pravilo, naj se čisto nič ne prebere takó in s táko melodijo ter poudarki, kot bi isto sporočilo prebrali navadni govorci in govorke. Tak izumetničen govor je lahko zgled za navadne govorce in govorke približno toliko, kot je Fabergejevo jajce zgled za mlade kokoši nesnice. Prelepo – in sicer tako zelo, da se prevesi v popolno nasprotje.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik