Kot še marsikdo sem si ta teden v Dnevniku prebral pismo, ki ga je predsednik stranke Gibanje Svoboda poslal izvršnemu odboru stranke glede izključitve članice Mojce Šetinc Pašek. V besedilu so mi v oči padle tri stvari: oklepaji, vejice in del besedišča. Dejstvo, da ne vemo, kdo je besedilo v resnici napisal, lahko pustimo ob strani, saj načeloma za njegovo jezikovno podobo stoji tisti, ki ga je podpisal.
Najprej splošno vprašanje: javno in nejavno. V izvršnem odboru stranke Gibanje Svoboda je (glede na spletno stran) sedem članic in članov, načeloma je torej pismo na strani nejavne komunikacije (izvorno torej ni bilo namenjeno javni objavi). Po drugi strani gre za (trenutno največjo) politično stranko in tudi precej žgočo (politično) temo, torej bi bilo na piščevi strani mogoče pričakovati, da se bo besedilo prej ali slej pojavilo v javnosti, saj so strankarske težave na nek način po definiciji stvar javnosti. Odpira se tudi (s tem povezano) vprašanje, v kakšni slovenščini pravzaprav med sabo pisno komunicirajo naši politiki in političarke v delu, ki javnosti ni viden. Ali drugače: v kakšni slovenščini se nam (odjemalkam in odjemalcem političnih uslug) zdi, da bi politiki morali komunicirati? In ali ima slog pisanja kakšen vpliv na karkoli, denimo na njihovo (javno) podobo?
Skladenjska raba oklepajev je namenjena predvsem vrivanju, dopolnjevanju, ponazarjanju ali variiranju že povedanega. Toporišičev Slovenski pravopis iz leta 2001 tako rabo oklepajev med drugim opisuje s primerom, ob katerem se mi je vedno milo storilo: »S prijateljem (tudi jaz imam prijatelja) sva šla počasi po drevoredu.« Med slovaropisci in slovničarji velja, da zgledi, ki naj bi nevtralno ponazarjali neko slovnično ali leksikalno dejstvo, pravzaprav niso nevtralni, temveč odsevajo slovničarjev ali leksikografov nezavedni svet. V Toporišičevi slovnici in tudi v SSKJ je tako kup zgledov, ki precej brutalno odražajo spolne, nacionalne in druge stereotipe, npr. »svojega telesa sramujoče se dekle« (zgled za deležnik z rodilniško vezavo), »nastaviti dekle hlapcu« (za dajalniški predmet), »Tinka je porodila živo in zdravo dekletce, toda bebasto« (za protivno priredje). Če se vrnem k pismu, slogovno gledano z ekscesno rabo oklepajev ni prav nič narobe, vendar ima pisec pisma, kot kaže, močno potrebo po dopolnjevanju, ponazarjanju ali variiranju že povedanega, kot kaže moj drugi odstavek.
V Toporišičevi slovnici in tudi v SSKJ je kup zgledov, ki precej brutalno odražajo spolne, nacionalne in druge stereotipe.
Vejice so druga zgodba. Znano je, da so slovenske vejice daleč najbolj travmatičen del učenja standardne slovenščine, ki pripomore kar tretjinski delež k tipičnim lektorskim ali učiteljskim popravkom. Vse ostale pravopisne težave, ki jih ni malo, so razpršene po ostalih dveh tretjinah. Nekoč smo se pač kolektivno odločili za »skladenjske vejice« (pri postavljanju boš sledil skladnji povedi) in ne za »semantične« (vejice postavljaj tam, kjer želiš prekiniti misel), kar zdaj straši pišoče in lektorjem zagotavlja vsakdanji kruh. Po mojem štetju v besedilu Golobove obrazložitve po trenutnem pravopisnem standardu zanesljivo manjkajo tri vejice, dve sta odveč. Vprašljiva so še tri dodatna mesta, pri katerih je bolj na avtorju, ali bo vejice postavil ali ne. Zanimivo je, da se prav vse vejične težave nahajajo v tretjem in četrtem odstavku obrazložitve, kar nakazuje, da v tem delu morda gre za drugega avtorja.
Pri uporabljenem besedišču je nekaj nenavadnih izbir, ki so stvar osebnega sloga. Ena je izbira zveze »odkazovati na« v stavku »medijsko poročanje je neupravičeno odkazovalo na notranje razprtije in nesoglasja«. Predpostavljam, da je bila zveza mišljena kot sopomenka od »nakazovati na« v smislu, da so mediji zato namigovali na notranje razprtije ali predvidevali, da te obstajajo. Za razliko od mnogo pogostejšega »nakazovati na« se v korpusu besedil Gigafida, s katerim merimo splošnost ali standardnost besedišča, »odkazovati na« pojavlja zgolj 53-krat in to vedno le v pravnem kontekstu, v pomenu, ki se giblje med »določati« in »nakazovati na«. Najbrž to pomeni, da je piscu pravni jezik precej blizu in ni zaznal nenavadne rabe glagola. Podobno je s prislovom »primeroma« (V podkrepitev lahko primeroma naštejem naslednja ravnanja..), ki se v korpusu pojavi okrog 200-krat, kar je relativno redko, ravno tako zelo pogosto v pravnem ali ekonomističnem kontekstu. Zakaj sploh ta analiza nekega pisma nekemu odboru? Če bi pisec besedilo preveril z že dostopnim orodjem Vejice (na orodja.cjvt.si/vejice), bi se brez težav lahko izognil veliki večini vejičnih dilem. Ravnokar izdelujemo drugo orodje, ki ocenjuje berljivost besedila in zaznava nenavadno rabo skladnje, redko besedišče in podobno. Torej bo mogoče hitro preveriti razna »odkazovanja«, »primeroma« in druge nenavadnosti, ki jih zaradi različnih izhodišč kot pisci ne zaznavamo. Poleg tega skozi velika vrata prihajajo jezikovni modeli, med drugim tudi specializirani za slovenščino, ki bodo omogočili še marsikaj in bomo težko razločili, ali je Golob preprosto naročil algoritmu, da mu napiše pismo, ali ga je napisal sam. Kar verjetno pomeni, da bodo besedila bolj uniformna, bolj »standardna« in manj individualna. In kot pišoča in beroča družba se bomo soočili s precej drugačnimi vprašanji, kot je učenje pravopisnih pravil na pamet. Smo pripravljeni?

Povezava na kolumno v časniku Dnevnik