Zadnje čase Univerzo v Ljubljani dnevno ogrožajo spletni prevaranti in prevarantke s precej pretkanimi potezami, s katerimi skušajo od zaposlenih izvabiti dragocene podatke o njihovih poštnih računih in geslih. V enem od nedavnih svaril univerzitetna računalniška služba kot enega od prepoznavnih znakov lažnega in zlonamernega sporočila navaja tudi čudno slovenščino. Katera in kakšna slovenščina pa je čudna?
Prva misel: taka, nenavadna, neobičajna, nepričakovana. Včasih so zanjo precej prepričljivo poskrbeli zgodnji strojni prevajalniki, ki so vsaj za slovenščino delovali zelo slabo. Za nastop na slovenskem trgu so jih uporabljali neresni in nevestni mednarodni tržni igralci, ki se jim je zdelo škoda denarja za dostojen prevod deklaracij, navodil in podobnega v slovenščino, hkrati pa so se želeli izogniti morebitnemu kršenju Zakona o javni rabi slovenščine. Tista slovenščina ni bila le čudna; besedila v njej so bila pogosto skoraj popolnoma nerazumljiva. Take in drugačne mednarodne spletne prevare so bile zato že zelo od daleč prepoznavne. Jezikovno čudno je neverodostojno, nezaupanja vredno, se je glasila enačba.
Čeprav smo kupovali, o smo, tudi take izdelke, ki so bili opremljeni z navodili in deklaracijami v čudni slovenščini (ali pa še te ni bilo). Imeti nekaj, kar smo si želeli, tudi če ne v svojem jeziku, nas je pač mikalo tako močno, da smo bili pripravljeni požreti jezikovni ponos. Čudna slovenščina pa nas je še bistveno bolj motila tam, kjer so se za njo skrivali bistveno bolj zapleteni in globlji vzroki: pri tujih govorcih in govorkah. Za marsikoga med nami bi pravzaprav moral uporabiti sedanjik. Še pred dobrimi tridesetimi leti sta bila sicer tuja govorec ali govorka slovenščine precej redek pojav, s katerim se večina Slovenk in Slovencev ni ravno vsakodnevno srečevala. In kakor nas je ob srečanju s kakim takim ali kako tako obšla radost, da se nekomu sploh zdi vredno učiti naš mali jezik, smo po drugi strani kar prehitro od njih pričakovali navadno, pravo, ne čudne slovenščine – in se marsikdaj sploh nismo spraševali, kako naj bi do takega jezikovnega znanja ti ljudje sploh prišli.
Prevajalniki in umetnointeligenčni pomočniki (pomočnice?) znajo po novem že zelo dobro slovensko. Verodostojnosti in resničnosti zapisanega (in po novem tudi izrečenega) zato ne moremo več soditi po gladki in tekoči slovenščini brez slovničnih napak, saj to ni več nobeno jamstvo. Po svoje je to korak naprej v doseganju zrelosti skupnosti, če smo dobrohotni. Ne le v razmerju do tako ali drugače strojno tvorjenih besedil – morda nas bo to končno pripeljalo tudi do spoznanja, da odlična tekoča in gladka slovenščina še ne pomeni samodejno odličnosti in dobronamernosti sporočila in sporočevalca ali sporočevalke. Skušnjava tovrstnega napačnega sklepanja se zdi zgodovinsko globoko vtisnjena v slovensko družbo. Še več – vrsti generacij se je zdelo, da ima izključno pravico do javne rabe samo knjižna, zborna, polikana slovenščina. Že vse, kar je jezikovnega dišalo po prepoznavnem geografskem poreklu znotraj Slovenije, je bilo manj vredno, primerno kvečjemu za zasebno rabo. Kaj šele vse tisto, ki je dišalo po tujih maternih jezikih. Vse to je bilo čudno.
In je marsikomu še vedno. Toda čudnih slovenščin je vse več, v mestih, vaseh in na omrežjih; pri poslušanju in branju se čudimo vsemu tistemu, česar ne poznamo in česar nismo navajeni, in tega je res veliko. Po jezikovnih navadah smo si med sabo bolj različni, kot smo bili včasih. Že znotraj generacij, kaj šele v medgeneracijskem stiku. Pa je ta različnost res nekaj čudnega – ali morda bolj nekaj čudovitega? Če je naš botanični ideal skrbno zalita, opleta, pognojena in vedno pokošena vrtna trata, potem nas jezikovna različnost najbrž moti. Če pa smo za biotsko raznovrstnost, se nam verjetno lahko zdi tudi jezikovna različnost čudovita, celo na lastnem vrtu.
Prav čudna slovenščina ima v zgodovini ustvarjanja slovenskega javnega prostora in kulture posebno epizodno vlogo. Takole piše Janez Trdina l. 1850 o vtisu, ki so ga na slovenske gimnazijce naredile pesmi Jovana Vesela Koseskega v zelo nenavadni pesniški slovenščini: »Koj ko smo pervo prebrali, smo v njih nekej čudno noviga zapazili. Ostermeli smo in se popraševali, kakšen jezik bi to bil. Radovedni smo je brali drugič in tretjič, dokler smo se prepričali, de je pričjoča pesem v pravim slovenskim jeziku pisana. Vidili smo tu prekrasen razcvet svoje materinščine, vidili neskončno visokost, krepost in lepoto svojiga jezika in smo bili nanj pervikrat v popolnim pomenu besede ponosni.«
Koseski je nedavno po tem pravzaprav kar malce krivično doživel usodo pesniškega spama, kot nekaj nepotrebnega, neželenega v slovenski literarni krajini. A spoštovanja vreden je že zaradi omenjene motivacijske vloge – mlade gimnazijce je prepričal in ogrel za ponosno delovanje v slovenščini. Kar hitro so sicer spoznali, da Veselova čudno nova slovenščina ni uporabna ne za pesniške ne za druge jezikovne naloge, a iskrica je svoje opravila.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik