Ob tako silnih dogodkih, kot je avgustovsko vodno razdejanje v Sloveniji, človek onemi; to velja že za tiste, ki opazujejo od daleč, kaj šele za ljudi, ki jih zadene z vso močjo. In vendar je za uspešno reševanje življenj in premoženja ključno tudi učinkovito sporazumevanje in sporočanje, že v najbolj dramatičnih trenutkih neposredne nevarnosti, pa tudi kasneje ob postopnem odpravljanju posledic. Pravzaprav se z učinkovito zasnovanim in prepričljivo izvedenim svarilnim obveščanjem lahko veliko hudega in slabega prepreči. Težava pri učinkovitem preventivnem obveščanju je, da ga ljudje marsikdaj ne jemljemo dovolj resno, saj ga zaradi udobja pogosto interpretiramo kot tako ali drugačno oblastniško, birokratsko muho – ali bolje, kot slona iz te muhe, skratka, nič usodno resnega. Kot mati, ki na istem morskem pomolu že petnajst let vsak počitniški dan vsaj petkrat posvari sina, naj ne skače na glavo v domnevno prenizko vodo – sin pa vsakokrat skoči in izplava brez kakršnega koli zapleta.
ri vsaki naravni nesreči ali drugih usodnih dogodkih se slovenski javni medijski prostor na široko odpre jeziku oziroma govoricam ljudi, ki jih ponavadi ne slišimo, vsaj v osrednjih oddajah na radiu in televiziji ne. Poročevalci in poročevalke pred kamero in mikrofon vabijo ljudi, ki se nimajo časa in priložnosti posebej urediti, obleči, se zbrati in spregovoriti v knjižni govorici, tudi če bi sicer vse to znali in zmogli. Zdi se celo, da tega ne bi storili, tudi če bi za to imeli čas in priložnost, saj bi njihovo pričevanje izzvenelo nepristno, neiskreno. A pri običajnih usodnih dogodkih (kar je zelo zasilna oznaka, saj ni na tem zares nič običajnega) slišimo ponavadi le različice slovenske govorice s področja, kjer se je nekaj zgodilo. Tokratna vodna ujma pa je zajela večji del Slovenije in poročanje je segalo od najzahodnejših gorenjskih krajev do najvzhodnejšega Prekmurja. Sprožilo se je še nekaj zanimivega: vseslovensko sodelovanje in solidarnost po vodnem razdejanju v Sloveniji sta ustvarila tudi posebne človeške in jezikovne tokove. Prostovoljci in prostovoljke iz vse Slovenije so pomagali pomoči potrebnim na skoraj vseh koncih Slovenije. Na terenu so se prepletale najrazličnejše slovenske govorice, razpletale stisko in spletale tesne vezi razumevanja, skupnega dela. Tako se je pri poročanju iz Savinjske doline lahko slišala tudi primorska govorica in pri poročanju iz Črne na Koroškem dolenjska.
Pristavimo k tem močnim tokovom še jezikoslovni piskrček. Nujnost in dragocenost slovenskega knjižnega jezika se stereotipno utemeljuje tudi s trditvijo, da se brez njega slovenski govorci in govorke sploh ne bi razumeli, saj se njihove, no, naše temeljne narečne govorice med seboj za kaj takega preveč razlikujejo, vsaj tiste v zemljepisnih skrajnostih v razpetosti med vzhodom in zahodom, severom in jugom. In ko kdo v kakšni debati to utemeljitev uporabi, za dodaten dokaz zmagoslavno privleče na plan še kakšni skrajni narečni frazi ali izreka s primorskega in prekmurskega konca – ali gorenjskega in štajerskega, saj je vseeno.
Je res kaj na tem? Zgodovinsko gledano sicer drži, da se brez skupnega knjižnega jezika marsikdo marsikje sploh ne bi imel za govorca ali govorko slovenščine; knjižni jezik je bil in je še katalizator naše jezikovne skupnosti. Drži tudi, da slovenščina brez knjižnega jezika ne bi bila javni in uradni jezik v Sloveniji, na slovenskih manjšinskih območjih v sosednjih državah in v ustanovah Evropske unije. A enačba ni tako shematično enostavna, kot se na prvi pogled zdi. Sodobne govorke in govorci slovenščine z različnih koncev slovenskega jezikovnega prostora pri medsebojnem sporazumevanju večinoma ne uporabljajo skupnega knjižnega jezika; tudi neke zelo predvidljive skupne pogovorne slovenščine ne. Tale solidarnosten popoplavni avgust je to zelo nazorno pokazal. Ljudje se v takih govornih okoliščinah jezikovno prilagajajo po potrebi in občutku ter iz svojega jezikovnega repertoarja izbirajo tisto, kar jim po eni strani omogoča pomensko jasnost (ki je zlasti v zahtevnih delovnih akcijah zelo pomembna), po drugi strani pa jih ohranja pristne, verodostojne – in človeška pristnost je povezana z ohranjanjem lastne primarne govorice in s spoštovanjem primarne govorice sogovork in sogovorcev. Si predstavljate, da bi prostovoljci z vseh koncev Slovenije in žrtve ujme v Črni na Koroškem pri skupnem delu ves čas govorili v knjižni slovenščini? Težko; kaj takega bi zvenelo kot kakšen starejši jezikovno neprepričljiv slovenski film. Seveda je primarna govorica precej ohlapen pojem – običajno tudi v slovenistični stroki ob tem pomislimo predvsem na zemljepisna narečja in krajevne govore, čeprav je primarna govorica precejšnjega dela slovenskih govorcev in govork pravzaprav tak ali drugačen heterogen mestni jezik. Res pa je tudi, da je znanje standardnega jezika pomemben vir možnosti jezikovnega prilagajanja – in je zato v vsakem primeru dragoceno.
Poplava je spet dokazala, da se Slovenci in Slovenke lahko v težkih časih odločno in odlično razumemo in sporazumemo. In čeprav se zdijo želje po trajnejši politični enotnosti tudi po izrednih razmerah precej naivne, bi kazalo pojmovanje povezanosti in načina obstoja slovenske jezikovne skupnosti – tudi v luči prihajajočega šolskega leta – posodobiti in prilagoditi dejanskemu stanju in dogajanju. Za nove izzive prihodnosti.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik