Spominov, nezanesljivega in muhastega ustvarjalca osebne kontinuitete.
Sicer pa na morju, res. Naš kamp je prejšnji teden praznoval petdesetletnico. Petdeset let je, kar je kamnosek Vlaho sklenil, da bo poskusil družinski proračun obogatiti s turistično dejavnostjo in na dvorišču in terasah pod svojo kamnoseško hišico v malem zalivu med dvema manjšima krajema na velikem dalmatinskem otoku odprl skromni avtokamp za nekaj šotorov.
Kaj pomeni skromni avtokamp? Stvarno oceno stanja lahko ponudim za sedem let kasneje, ko je tja prvič po celodnevni (in to res pomeni skoraj 24 ur) naporni vožnji v modri stoenki s težko tovorno prikolico pozno ponoči prispela naša družina. Hišica z dvema straniščema na počep (vrata se ne zaklepajo) in dvema umivalnikoma. Na zunanji strani hišice en tuš. Brez tople vode. Voda ni pitna, vodovoda ni, pripeljejo jo na začetku sezone z ladjo in jo prečrpajo v cisterno. Ko vode zmanjka, se v kampu sezona zaključi. Kamnita hišica, kjer poleti živi lastnik z ženo in otroki. Elektrike nikjer blizu. Mogoče je naročiti kruh – enota je pol štruce, vsako jutro odloži na cesti zabojček z naročenimi štrucami voznik tovornjaka, ki dostavlja robo za trgovino v ribiško vas, kjer se cesta na tem koncu otoka konča. In ko me zjutraj štorastega in nekomunikativnega petnajstletnika pošiljajo h gazdi Vlahu po našo štruco, je to najhujše, kar se mi v dnevu zgodi. Čisto nič ga ne razumem, saj govori v zelo drugačnem jeziku, kot je stripovska srbohrvaščina iz Alan Forda in tista iz besedil jugoslovanske rock glasbe, ki jo vsaj približno razumem. Še dobro, da ne govori veliko. Enkrat na teden se na pomolu priveže čoln s sadjem in zelenjavo iz ustja Neretve. Po sadje in zelenjavo mi k sreči ni bilo treba, to je bila mamina naloga. Turistična lingva franka za tuje goste (mi smo bili seveda domači) je bila takrat polomljena nemščina; o angleščini ni bilo skoraj nobenega sledu.
Telefonirati je bilo mogoče samo v mestu, na pošti, in če je bila čakalna vrsta manj kot pol ure, se je to štelo za srečo. Brali smo knjige. Pisali smo razglednice. Veliko razglednic. In kakšno leto je kdo med nami pisal tudi dolga pisma. Najbližje se je hladna pijača dobila v bifeju slabe tri kilometre stran. Kuhalo se je na plin. Dolgočasili smo se na debelo. Plavali. Se sončili. Preigrali res veliko taroka, remija, metali krogce, nekateri deskali. Čisto nihče ni kolesaril, le občasno je kdo (je nor?) zjutraj odtekel kak kilometer do sosednjega zaliva in nazaj.
Dvajset let kasneje je v kamp prišla elektrika, ampak samo do lastnikove hiše. Ko sem na morje prišel s prvim prenosnikom in moral nujno napisati članek, za katerega pred dopustom ni bilo časa, mi je ponosni Vlaho na posebno prošnjo potegnil najdaljši kabel pri hiši do prve oljke, pod katero sem tipkal besedilo z najlepšim razgledom na morje. Oddal sem ga v internetni kavarni v mestu, kjer je bilo treba zakupiti dostop do interneta, menda najmanj za pol ure.
Petintrideset let kasneje je bilo mogoče speljati elektriko do vseh prostorov v kampu. Na voljo so bili trije skupni hladilniki. Pralni stroj. Večina kuha na indukcijskih ploščah. Prizidali so nekaj stranišč, umivalnikov in tušev – pa ne ravno preveč. Po mnenju večine mlajših gostov (starejši so itak v manjšini) je glavna šibka točka kampa prešibek wifi signal, sprejem je vsaj približno dober le na vogalu lastniške hiše, kjer se je redno zbiralo zaslončkarsko krdelo.
Zdaj še to v glavnem ni več problem, saj ima večina gostov naročniške pakete brez resne omejitve podatkovnega prenosa. Po koronskem zastoju je kamp spet poln in mednarodno zaseden. Skupni turistični jezik je že dolgo angleščina. Ko poljski in slovenski otroci skupaj igrajo namizne igre ali odbojko, jih sicer zabava, če najdejo v svojih jezikih kakšno enako besedo s podobnim pomenom, še bolj, če najdejo podobno besedo z drugačnim pomenom; komunicirajo pa v angleščini, kakršna koli že je. Večina gostov v angleščini tudi pozdravlja – čeprav bi bilo res vseeno, če bi dobro jutro, dober dan in dober večer ob srečanju vsak izrekel v svojem jeziku. Slovenci in Slovenke smo na Hrvaškem tehnično gledano seveda tuji gosti, čeprav se celo lahko zgodi, da zaradi razmeroma tekoče hrvaščine pri naročanju hrane in pijače dobimo kak popust – po mojih izkušnjah kar do četrtine zasoljene cene na meniju. Sicer mlajše natakarice, blagajničarke, prodajalci in drugi nagovarjajo ob prvem znaku, da gost ni domač, kar v angleščini. Če gost odgovarja v hrvaščini, pač preklopijo nazaj. No problem. Slovenska hrvaščina (zlasti mlajših oseb z manj jezikovnega posluha in prakse) je lahko deležna rahlega posmeha, a večinoma je sprejeta bolje kot sama slovenščina – saj je večinoma skoraj čisto nič ne razumejo.
Je pa nekaj, kar je enako kot pred petdesetimi leti; nekaj, glede česar naš kamp nikoli ni bil niti malo skromen. Terase z oljkami, rožičevci, figami, hruškami, mandljevci, orehi, skorši, murvami, kumkvati (no, ti so novi) in drugim drevjem, ki daje debelo senco; dnevi s hrupnimi škržati in nadležnimi osami, noči z zmešanimi veščami, kašljajočimi polhi in, hm, velikimi mišmi, z občasnimi potepuškimi mačkami. Morje s pretežno čisto in pretežno ravno prav toplo vodo. Pa ljudje, ki jim kamp zaradi tovrstne skromnosti in bogastva priraste k srcu in se vanj vračajo leto za letom, čeprav vsako leto ob koncu dopusta rečejo, da tokrat najbrž vsaj za nekaj časa zadnjič. V zelo različnih jezikih.

Povezava na kolumno v časniku Dnevnik