Na predzadnji junijski dan je ministrstvo za kulturo objavilo nov predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javni rabi slovenščine. Zasluge za predlagane spremembe je mogoče pripisati predvsem Komisiji za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, ki je že leta 2018 začela težiti takratnemu ministru Prešičku z manjkajočo slovenščino v izdelkih in platformah, kot so Applov operacijski sistem, Netflix ali Disney+. Petletna akcija je bila intenzivna, medijsko podprta in kot je videti iz predloga, uspešna.
Omenjena komisija, ki svoje modrosti sporoča preko »izjav«, je zadnjo, deveto po vrsti, objavila na koncu maja in jo poimenovala »Kršitve zakonodaje o slovenskem jeziku na najvišjem nivoju«, v njej pa pravi, da aktualna ministrica ne upošteva veljavne zakonodaje glede (ne)obstoja slovenščine na omenjenih platformah in »h kršenju navaja tudi svoje uradnike«. Kot medklic: priznati moram, da v zadnjih izjavah pogrešam majestetični slog z apokaliptičnim pridihom, ki ga je uvedel prvi predsednik komisije Boris A. Novak. Kot kaže, se je naveličal jezikovne politike, saj je izpuhtel iz komisijskega članstva. Nekoč so bile izjave polne pesniških figur, od »bruhanja slabo prebavljene angleščine« do jezika, ki se bo »poigral z nami in nas pustil neme in zgrožene pred nerazumljivim, neizrekljivim, neobvladljivim obličjem sveta«. Zdaj so od tega ostali le presežniki tipa »na najvišjem nivoju«, izjave pa niso več primerne za javni recital na višji retorični ravni. A vendar – ni dvoma, da multinacionalke morajo zagotoviti slovenščino v svojih napravah in prav tako ni dvoma, da je zakonodaja potrebno orodje prisile, za katero lahko samo upamo, da bo podprta s skupinskim mišičevjem Evropske unije.
Ker vsaka palica mora imeti tudi svoj korenček, je ministrstvu šteti v čast, da so v spremembah zakona dodali razmeroma obsežen in tudi pomemben nastrgalni vidik. Nahaja se v treh odstavkih povsem novega člena 11a, ki govori o »digitalizaciji slovenščine«. Prvi odstavek pravi: »Republika Slovenija spodbuja digitalizacijo slovenščine z razvojem in uporabo digitalnih jezikovnih virov in tehnologij ter digitalnih tehnoloških sredstev za premagovanje jezikovnih ovir in zagotavljanje javne rabe slovenščine.« Če se vam je ob branju citata zavrtelo v glavi ali zataknila kost v grlu, niste edini. Res je, pravni jezik je zapleten, zagotoviti mora ravno prav svobode pri interpretaciji, ravno prav prisile pri implementaciji in tako dalje, a tale skladnja… Poglejmo jo pobliže.
Zakon torej trdi, da zdaj obstajajo neka tehnološka sredstva, s katerimi bo zagotovljena javna raba slovenščine, in Slovenija spodbuja razvoj in uporabo teh tehnoloških sredstev. Dobro. Kar ni dobro, je, da naša republika ta razvoj le spodbuja, na svoja šibka ramena pa ne jemlje dejanskega zagotavljanja, ali z drugimi besedami, financiranja razvoja. A glej – naslednji odstavek pravi: »Zagotavljanje in spodbujanje javne rabe slovenščine v digitalnem okolju in na spletu vključujeta prednostni razvoj, vzdrževanje in nadgradnjo jezikovnih tehnologij in jezikovnih virov.« Glede na drugi odstavek spodbujanje, skupaj z zagotavljanjem, dejansko vključuje tudi razvoj (jezikovnih tehnologij in virov). Razumem, da je s stališča varuhov državnega proračuna glagol »spodbujati« čudovito neopredeljen, medtem ko »zagotavljati« grozi s proračunskim deficitom in vrsto digitalnih beračev s praznimi piskri pred vrati ministrstva. A postaviti dva pomensko tako različna glagola skupaj z veznikom »in« na daleč smrdi po zakonodajni zavarovalni polici: če bo proračunsko leto špičasto, bomo spodbujali, če bo plosko, bomo zagotavljali. Če je že treba uporabiti oba glagola, bi bila razumljivejša verzija odstavka: »Spodbujanje javne rabe slovenščine v digitalnem okolju in na spletu vključuje zagotavljanje (prednostnega) razvoja, vzdrževanja in nadgradenj jezikovnih tehnologij in jezikovnih virov.« Ali drugače: s tem, ko Republika Slovenija financira razvoj in vzdrževanje jezikovnih tehnologij in virov, spodbuja javno rabo slovenščine v digitalnem okolju. Kar vsekakor drži. Pa to res počne?
Postaviti glagola »spodbujati« in »zagotavljati« skupaj z veznikom »in« na daleč smrdi po zakonodajni zavarovalni polici: če bo proračunsko leto špičasto, bomo spodbujali, če bo plosko, bomo zagotavljali.
Pri odgovoru pride v igro Ministrstvo za digitalno preobrazbo, ki se je letos pomladi javilo za »zagotavljalni« del naloge. Zadnja tri leta je Ministrstvo za kulturo s projektom Razvoj slovenščine v digitalnem okolju letno vlagalo približno en milijon evrov v razvoj, o katerem govori novi zakon. Projekt se je končal februarja letos in od takrat razvoj jezikovnih virov in tehnologij za slovenščino v resnici stoji. Vsakdo si lahko predstavlja, kaj to pomeni za vse, ki so delali na tem. Kot da bi od danes na jutri zaprli jezikovni UKC. Ministrstvo za digitalno preobrazbo je nadaljevalno akcijo začelo s klasično idejo, da je treba najprej ustanoviti delovno skupino. Ta je imela sredi aprila ustanovni sestanek, potem – nič. Ozrite se okrog sebe: nedavno sem na nekem strateškem forumu v Bruslju poslušal o tem, kako so se v skandinavskih državah spravili skupaj in že izdelali svoj odprt nordijski veliki jezikovni model, zdaj trenirajo svoj nordijski »ChatGPT«. Razvoj tehnologije pač ne stoji, stoji pa digitalna slovenščina.
Za konec: nedavno sem v kolumni pisal o težavah s poimenovanji imen obratov, lokalov in drugih poslovnih prostorov, o Hoodburgerju in Burekdžinici. Gre za člene istega zakona, ki se zdaj spreminja. Če se sprašujete, ali Ministrstvo za kulturo izkorišča odlično priložnost, da se v deželici znebimo bizarnih delov obstoječih zakonov, ki jih je preverjeno nemogoče izvajati, je odgovor: seveda ne.
Povezava na kolumno v časniku Dnevnik